Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Prvič in zadnjič

Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec: ... 360 metrov nad Zasavjem - Vzpon na trboveljski dimnik

Odslej plezanje na trboveljski dimnik, najvišji betonski objekt Evropi, ni več prepovedano - Za 360 metrov visok vzpon so potrebni dobra psihofizična kondicija, samovarovalni komplet, čelada, rokavice in dobri čevlji - Občutek, ko premagaš samega sebe in svoje notranje strahove, je neverjeten

Trbovlje, obenem Trboveljski dimnik je za adrenalina željne posameznike vedno predstavljal sadež, v katerega bi veljalo ugrizniti. Kako vendar ne, s 360 metri je najvišji betonski objekt v Evropi, vzpon nanj pa je bil za navadnega človeka vse do letos prepovedan. A ravno to je marsikoga še podžgalo, da se je ponoči skrivaj pretihotapil po železniških tirih pod njegovo podnožje, se izmuznil med prečke lestve in nato začel okoli uro dolg vzpon na dimnik, ki se proti vrhu vse bolj oži. Toda od letošnjega leta vzpon na trboveljski dimnik ni več prepovedan ter za vzpon nanj niso potrebne veščine skrivanja in nočnega plezanja, pač pa je mogoče z vrha povsem legalno uživati lep razgled, ki se razteza vse do Kamniško-Savinjskih Alp.

Matjaž Macerl je vodja strojnega vzdrževanja, zadolžen za področje varnosti in zdravja pri delu pri Termoelektrarni Trbovlje, obenem pa tisti, ki poleg likvidatorja prejema prošnje za vzpon na trboveljski dimnik. Tako je nedavno prejel tudi prošnjo Branka Povšeta, ki si je v svojem življenju zaželel novega izziva. »Na take adrenalinske izzive grem, ker so hrana za dušo in mi dajejo notranje zadovoljstvo, obenem je občutek, ko premagaš samega sebe in svoje notranje strahove, neverjeten. Po 202-urnem plesnem maratonu, dvanajstdnevnem kolesarskem maratonu po Dalmaciji, po nekaj alpinističnih smereh in turnih smukih je bil to naslednji izziv, ko se je pokrilo vse, volja, želja, motivacija, družba in vreme,« pripoveduje Branko o vzgibih za vzpon na trboveljski dimnik.

Ko pozabiš na strah

Matjaž vsako prošnjo pregleda, kar traja nekaj dni, nato izda dovoljenje za vzpon. Zanj so potrebni samovarovalni komplet, brez katerega posameznika ne spustijo na dimnik, čelada, ki je potrebna tudi za gibanje okoli dimnika, saj lahko morebitni odkruški, če padejo z višine, človeka tudi ubijejo, rokavice in dobri čevlji. Nato je treba podpisati sporazum, s katerim prevzemajo plezalci vso odgovornost za vzpon nase in da ta za TET kot podjetje ni obremenjujoč v primeru nezgodne nesreče. »Posameznikom zagotavljamo najnujnejše, to je dostop do dimnika in lestve ter obveščanje. Če se odločijo, smo lahko povezani prek mobilnika ali druge zveze za različne informacije ali če bi prišlo do nesreče, a stremimo k temu, da do tega ne bi prišlo, vsaj za zdaj še ni,« pojasni Macerl in obenem opozori na najpomembnejšo stvar, ki jo morajo imeti tisti, ki se odločijo doživeti vzpon na dimnik.

To je dobra psihofizična pripravljenost. »Vsak mora pri sebi razčistiti in se vprašati, ali je sposoben takega vzpona in ali mu predstavlja pravi izziv. Ko si na višini dvesto ali tristo metrov, je prepozno za odločitve. Treba je vedeti, da je vzpon po lestvi z okoli 1300 skobami velik fizični napor, lahko pa je prisoten tudi strah. In ko pridemo gor, je treba še dol, pri čemer pa že bolijo roke, ki so pri takšnem vzponu tudi najbolj obremenjene,« so besede človeka, ki je bil na vrhu dimnika že trikrat, dvakrat se je nanj povzpel po zunanji strani in enkrat po notranji. Plezanje je adrenalinsko, pove Matjaž Macerl, in izredno zanimivo, na trenutke naporno, še posebej zadnjih 50 do 80 metrov. Na strah pozabiš, potrdi sogovornik.

V dimnik zrl vsak dan

Medtem so pod 360 metrov visokim dimnikom, ki ima spodaj premer 28 metrov, zgoraj le še sedem metrov, ki se kar krivi pred očmi, ko zreš k njegovemu vrhu, zbrani trije plezalci, vsi z izkušnjami v gorah. Dejan Grm, znan tudi po vzdevku Redbull, Branko Povše in Silvo Drnovšek. Prvi je navdušen gorski tekač, ki ni omahoval, ko ga je Branko poklical za družabnika pri vzponu. Januarja letos je preživel skoraj dvestometrski padec z Malega Triglava proti Kredarici, kar pa ljubitelju skal in grebenov ni nagnalo strahu v kosti. Nasprotno, gore, še posebno pozimi, ostajajo njegova strast. Ko mu le čas dopušča, zahaja v gore tudi Silvo, ferate obožuje, toda splezati na trboveljski dimnik je bila želja, ki je v njem gorela več let, kar dve leti pa se je trudil dobiti dovoljenje za vzpon, dokler mu ni letos vendarle uspelo. Glede na to, da je v trboveljski termoelektrarni zaposlen osemnajst let, je dimnik opazoval tako rekoč iz dneva v dan, zato ni težko razumeti njegove želje po vzponu. Branko pa v gorah, feratah in plezanju najde notranji mir, odkar je po ločitvi izgubil skrbništvo nad otrokoma, ki mu pomenita vse na svetu.

Ko da Matjaž vsem trem plezalcem napotke, od tega, da je na vsej višini trinajst podestov, kjer si je mogoče odpočiti, do tega, da so razdalje med njimi od 25 do 30 metrov in kako je na vrhu, prisloni premično železno lestev k dimniku in poda Silvu ključ, s katerim odklene rešetkast pokrov, ki sicer onemogoča vstop v lestev. Nekoč, ko so se tod okoli potikali polnočni plezalci, so dolžino od tal do vstopa opravili z vrvno lestvijo, medtem ko so se v lestev splazili s strani. Ko je rešetkast pokrov odklenjen, se počasi, drug za drugim odpravijo plezalci na dimnik, sami s sabo, z razgledi na Savo in Zasavje, na okoliške hribe in na vrhu na Alpe.

»Koliko ljudi je bilo dejansko na vrhu dimnika, je težko reči. Zabeležke obstajajo, saj so v vseh teh letih opravljali vzdrževalna dela. Največ je bilo alpinistov in gradbenikov, nekateri so na sam vrh prišli v 25 minutah, a to so ljudje, ki so navajeni plezanja,« razlaga Matjaž in doda, da ostaja neznanka, koliko ljudi se je skrivoma povzpelo na dimnik, vendar pa vedo, da se je to ves čas dogajalo. Pred štirimi leti sta z dimnika skočila tudi skakalca BASE Uroš Ule in Stane Krajnc, kar je tudi prvi zabeleženi skok BASE s trboveljskega dimnika. »V prihodnje bomo morali doreči, kaj narediti z dimnikom. Smiselno bi ga bilo preurediti v nekakšen adrenalinski poligon za športe, kot so plezanje, skakanje BASE ..., ali ga celo povezati s sosednjim hribom z žično vrvjo. Obenem je dimnik zanimiv kot razgledna točka na vrhu. Letos je splezala nanj večja skupina Čehov, ki pleza po tovrstnih objektih po vsej Evropi. Zavedamo pa se, da je za to potreben finančni vložek, investitor s strategijo,« pravi Matjaž, ki si ne želi, da bi največji betonski objekt v Evropi, ki stoji prav v Sloveniji in prav v Zasavju, kjer se že tako in tako spopadajo z vedno višjo brezposelnostjo, podrli. Prihodnje leto septembra bo trboveljski dimnik praznoval štirideset let in kot kaže, je še vedno v zelo dobrem stanju. Seveda bo moral tudi na pregled, kjer bodo strokovnjaki ugotovili, v kolikšnem obsegu bodo potrebna vzdrževalna dela. In glede na »izvide« bo vsaj malce bolj jasna tudi njegova prihodnost.

Katja Petrovec
Fotografije: Katja Petrovec in Branko Povše

30.09.2015
Prvič in zadnjič 360 metrov nad Zasavjem

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti