Bojan Ambrožič: ... Spodnji plot nad Zelenico in moje razmišljanje o njih
V zadnjem času so tudi v Sloveniji (deset let za tujino) začele nastajati izjemno zahtevne plezalne poti oz. ferate. Vse se je začelo z Gonžarjevo pečjo, ki ji je sledila ferata na Lisco. Potem so lani nadelali ferato na Češko kočo, ki je tako postala prva prava ferata v slovenskem visokogorju. Pred kratkim pa so odprli še ferato na Spodnji Plot na Zelenici.
Po mojem mnenju obstaja več razlogov zakaj je feratarstvo postalo tako priljubljeno v zadnjem obdobju. Ferate na nek način zapolnjujejo veliko vrzel med alpinizmom in klasičnim pohodništvom oz. gorništvom. V zadnjem obdobju je marsikateremu gorniku zgolj hoja na vrhove premalo. Zato išče nekaj več. A, hkrati se večina ne vpiše v alpinistično šolo, še manj jih le to dokonča. S feratami pa lahko gornik na manj zahteven način dobi (lažen) občutek zadovoljstva, da je preplezal steno oz. kak težko dostopen vrh, ki je sicer (bil) v domeni alpinistov.
Ferate imajo tako svoje dobre, kot tudi slabe strani. Med dobre strani ferat je gotovo pozitivni doprinos k turizmu in posledično dobiček. V tem tudi tiči razlog zakaj so nove ferate nadelali tako blizu raznih koč.
Po drugi strani pa se večno bije dilema koliko lepih plezalnih smeri se je na ta način “uničilo”. V to debato se ne bi spuščal. Sem samo mnenja da bi bilo (za turizem) zagotovo zelo koristno, če bi ferato postavili npr. na Blejski grad, nikakor pa si ne bi želel ferate čez Severno Triglavsko steno. Bolj me moti da so ferate postale nove zelo nevarne poti, kjer se ljudje precej pogosto poškodujejo, celo umirajo. V primeru ferate na Češko kočo so gorniške nesreče dobesedno projektirali v načrtovanje ferate, saj so nadelali sidrišča za reševanje. Feratarstvo, sploh v primeru modernih zelo težkih športnih ferat, je vse prej kot varen šport.
Za pojasnilo si obvezno preberite še članek na gore-ljudje.
Tako sem šel danes poskusiti ferato na Zelenico. Zaradi nekoliko slabšega vremena sem bil na poti skorajda sam. Dobrodošlo izjemo je predstavljal le otroški živ žav ene izmed skupin planinskega krožka. Steno Spodnjega Plota, kjer poteka ferata se vidi že iz Ljubelja. Pot do vznožja stene je označena s kažipoti od Koče na Zelenici. Po desetih minutah hoje od Zelenice sem bil na vstopu v ferato.
Skala je bila na srečo videti večinoma suha. Prvih nekaj metrov je ferata lahka, potem pa gre čez navpičen osem metrski skok, kjer je ocena takoj D. Najverjetneje so težji del namestili zaradi varnosti, da bi le ta odvrnil planince od težav, ki sledijo višje. Nad skokom se ferata razcepi na lažji levi del (težavnost B/C) in zelo zahteven desni del, ki je ocenjen z “E”. Opremljen s popkovino za počivanje sme nadaljeval v desni krak. Tu takoj sledi vzpon čez gladke in zelo strme apnenčaste plošče, kjer stopov skorajda ni. Obute sem imel copate za gorski tek, a na tem delu bi bile plezalke zelo koristne za stopanje na tiste drobne stope, ki v steni obstajajo.
Stena se dva klina višje nekoliko položi (D). Potem pa ferata zavije levo v prečnico. S pomočjo popkovine za počivanje tu lahko. V nasprotnem primeru bi me zelo navilo, saj bi ves čas visel ven iz stene. S prečnice gre ferata tri metre navpično navzgor. Nato pa začne prečiti v desno. Stopi so tu slabi in je drselo, ker je bila stena mokra. Sledi še en zelo zahteven navpičen del (E). Za tem pa ferata preči v desno po gladkih ploščah in pripelje pod vršno steno Spodnjega Plota.
Ferata je zelo navito čisto čisto do konca (spet E) na vrh Spodnjega Plota. Zato me je kar izmučila. Sicer sem že bil v feratah, ki so imele odseke težavnosti “E”. Vendar jih ni bilo nikjer tako veliko. Zato je to zagotovo najtežja ferata, ki sem jo prehodil.
Nadaljeval sem na Zgornji Plot ter po stari graničarski poti prečil na Stari Ljubelj. Tudi ta pot je neke vrste ferata. Vendar na srečo še iz tistih časov, ko so ljudje še hodili v hribe zaradi narave in ne zaradi adrenalinskega parka. Zato mi je to ena najljubših poti v moji bližnji okolici.
Nisem se gnal, nihče me mi gnal, ni bilo ljudi. Bil je mir: tako v okolici, kot tudi moji duši.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič
Bojan Ambrožič je od 23. septembra 2015 magister inženir geologije
Magistrska naloga Metamorfni procesi v meteoritih Jesenice in Jezersko