Silvo Baznik: Hladno a sončno jutro me je pozdravilo 
na Rudnem polju. Sonce je že visoko na nebu, za fotografiranje sončnega vzhoda sem dobro uro prepozen.
S parkirišča stopim na makadamsko cesto, ki me popelje do smučišča. Spodaj so že pobrali zapore in zato nadaljujem preko pašnika do zgornje postaje vlečnice. Zgoraj so še vedno pašne ograje in mimo njih se vzpenjam po strmi dolinici na položno razpotje. Desno gre proti Lipanci in Kačjemu robu, levo v smeri Viševnika pa se strmo vzpnem na manjše sedlece pod Plesičem, kjer je razgled na Bohinjske gore. Trava na sedelcu je pomrzjena in kaže, da je pred nami jesen. Desno nadaljujem skozi pas rušja na strma travnata pobočja, čez katere se vzpnem na greben Viševnika.
Pohodnica se že vrača, ko stopim na razgleden vrh. Pred menoj so visoki Julijci in očak naših gora. Po kratkem postanku se spustim z vrha po strmem travnatem pobočju na greben, od koder sledi težavnejši prehod čez razdrapano pobočje na Srenjski preval.
S prevala stopim na neoznačeno stezico proti severu in se vzpenjam po neizraziti grapi. Sledim slabo vidni potki na sedelce na Malem Draškem vrhu. Tu pustim nahrbtnik in se z nekaj prijemov povzpnem na desni vrh z lepimi razgledi. Ko naredim fotografije, se vrnem po nahrbtnik in previdno sestopam. Kljub previdnosti sprožim kamen, ki se kotali deset metrov in ustavi na sedlu, kjer se planinka pripravlja na vzpon. Dober konec, vse dobro a kljub temu mi ni vseeno za proženje kamenja in se planinki opravičim. S Srenjskega prevala se malce spustim na zahod, od koder dalje gre prečenje pod Malim Draškim vrhom. Za varnost uporabim čelado in ob pletenicah nadaljujem pot. Čez čas sem na zahodnem grebenu, kjer pospravim čelado in pogledam globoko v dolino Krme. Severne stene Draških vrhov so navpičnice in za pohodnike nedostopne. Z neizrazitega sedelca med obema Draškima vrhovoma gre markirana steza levo, jaz pa jo kmalu zapustim in se pričnem vzpenjati po vzhodnem pobočju Velikega Draškega vrha. Stezica se večkrat izgubi a orientacija ni težavna, saj pomagajo pri tem možici. V zadnjem delu vzpona pridem na travnato pobočje in višje na sam vrh. Odpre se mi pogled na Tosc, Koštrunovec, Mišelj vrh, Kanjavec in druge številne vrhove vključno s Triglavom, Kredarico, Rjavino in dolino Krme. Čas je za okrepčilo in fotografiranje.
Z vrha grem po južnem grebenu in srečam nekaj pohodnikov, ki se vzpenjajo s Studorskega prevala.
Pot gre večinoma po grebenu, le v spodnjem delu skozi pas ruševja. Precej planincev se vrača verjetno s Triglava, jaz pa s sedla stopim na severno pobočje četrtega dvatisočaka. Nemarkirana stezica me popelje na krušljiv svet. Pospravim pohodni palici in poprimem za skale, da se povzpnem preko skalovja. Zadnji del je lahko pohoden in že sem na vrhu Ablance ali Slemena, s katerega je viden greben in Močile, spodaj je planina Konjščica.
Nekaj minut ostanem na vrhu in občudujem okoliške gore, nato pa se po isti stezici vrnem na Studorski preval. S prevala se spustim v krnico Jezerce, kjer nekaj planincev počiva in se predaja sončnim žarkom. Prečim krnico in se pričnem vzpenjati.
Visoko se odločim za desni izstop in pridem na Srenjski preval, kjer še enkrat počijem. S prevala se strmo spustim v krnico pod Viševnikom in nadaljujem z rahlim vzponom na Kačji rob. Še zadnjič danes se ozrem na vrh Viševnika in Mali Draški vrh in se spustim proti Zlati vodi in na področje smučišča, kjer uzrem in fotografiram prelepi resasti sviščevec. Še nekaj sto metrov spusta in sem na makadamu, ki me priprelje na jutranje izhodišče, parkirišče na Rudnem polju.
Ko se preobujem, se odpeljem proti domu. Za menoj je čudovit zadnji poletni dan. Vremenarji napovedujejo sneženje v gorah v naslednjih dneh in macesni bodo spremenili barvo, iz zelene v zlato. To bo doživetje in zopet se vidimo v gorah.