Novi tednik Celje: Z rešeta razsvetljenih novinarjev
Moja pot na Triglav
»A ti, da si bila na Ojstrici?!« je kolegici oni dan od začudenja čeljust padla skoraj do kolen. Seveda sem se najprej narepenčila, da imam v ilegali bogat planinski dosje in da to ni edini omembe vreden vrh, ki sem ga kdaj pospravila v žep. No, takoj nato pa sem se malo bolj poglobljeno zamislila nad zadevo. Da očitno dajem vtis, da še do Petrička ne prilezem, mi vsekakor ni v posebno čast. Še dobro, da sem svoj čas kljub pomilovalnim pogledom planinskega starega mačka ob sebi tako navdušeno zbirala žige v svojo izkaznico. Narod naš dokaze hrani, ali kako se že reče.
Ampak začnimo na začetku. Ker sem se v hribih praktično rodila, je razumljivo, da naša družina v hribe ni nikoli hodila. Moji starši so še danes prepričani, da gora ni nora. Nor je tisti, ki rine gor. Blagoslov vikend-hribovske rekreacije je bil tako meni dan kot vsakodnevna pot v šolo. Še sreča, ker očitno še danes črpam kondicijo iz tistih časov. Nekoč mi je nek skavtski prijatelj povedal napol resničen vic: kaj rečejo novincu v vojski, ko pove, da je bil skavt? Pešadija! Ko sem postala skavtinja, sem to torej vzela v zakup. Res pa sem prvi popotni tabor zamudila. Še dobro. Moji prijatelji so po vrnitvi nekaj mesecev komaj še govorili drug z drugim. Pričakovanja gorniških pripravljavcev poti in gorniško popolnoma nepoučenih udeležencev so se dokončno razšla po desetih urah hoje ob previsnih vrveh tik pod vrhom Velike planine. Ker seje ena pohodnica čisto dokončno uprla, so se morali vrniti v dolino in se na vrh povzpeti z vzpenjačo. Lahko si predstavljate, da so zvečer namesto vesele pesmi ob tabornem ognju le mrko premetavali razkuhane makarone v menažki.
Ne boste verjeli, ampak tudi na Triglavu sem jih že dobila po riti. Noč pred odhodom nisem oči zatisnila niti za trenutek. »Sori, ne grem. Kondicije nimam nobene, izkušenj tudi ne, pa še vliva kot iz škafa,« sem zjutraj zdrdrala v telefon. Ampak kaj, ko je odprava že stala pred vrati. Na mojo smolo sem nekje tam čez dva kilometra višine ugotovila, da se moj strah pred višino resno stopnjuje in da to ni zgolj kaprica, zaradi . katere se pač izogibam raznim stolpom in prepadom. Vklopila sem turbo pogon in lezla navkreber tako hitro, da so me komaj dohajali. Tako namreč nisem imela niti sekunde časa za gledanje v dolino. Roko na srce so sem mi triglavski prepadi še vsaj kak teden ali dva neprestano slikali pred očmi. Malo pred koncem tistega leta meje vodja ekspedicije poklical in čisto resno povabil na božični vzpon na Triglav. Ker tako izkušeno in kondicijsko pripravljeno planinko menda redko sreča. Skrušeno priznam, da sem za nekaj neodgovornih trenutkov celo razmišljala, da bi rekla ja.
Čudna so pota gospodova, ker sem se pri vsem svojem planinskem »navdušenju« poročila s precej zagnanim planincem. In ker človek za ljubezen naredi marsikaj, sva kako leto ali dve imela bolj ali manj vse zmenke nekje na visokem. Da ne bo narobe razumeti - lepi razgledi so v vsakem primeru čisto primerna romantična kulisa. Potem so prišli otroci, ki so za hojo zdaj bolj zdaj manj razpoloženi. V nahrbtniku na očetovih ramenih pa sila radi sedijo. Lahko si predstavljate, da nas naš »pater familias« zdaj v kompletu v hribe bolj redko povabi. Ampak res ... tista Ojstrica se je zgodila kake pol življenja nazaj na najbolj topel in sončen 31. oktober. Če se za kratek čas neham delati, da hribov ne maram, in če od nekod izkopljem svoje planinske čevlje, pa mogoče svoji kolegici s te gore letos pošljem celo razglednico.
PLANINKA