Dotik: Kaj počnem, ko obiščem Snežnik? Kar ljudi počno na obiskih: veselim se srečanja in uživam, vse to brez posebnega naprezanja.
Srečanje s samim seboj
Vsaka izkušnja prinese nekaj novega. Danes se med potepom po vintgarju ustavim v vrtcu za plezanje. Ne vem, koliko so k temu pripomogla moja leta, ampak med plezalci vidim sama lepa dekleta. Ukvarjati se s športom danes pomeni tudi nekaj dati nase, ko gre za lepo obleko. Preverim, kako mi stoji odlično sprana polo majica, vsekakor se v njej dobro počutim. Med prijetnim brodenjem Iške se domislim - jutri me spet vidi Snežnik.
Vedno mi je bil kraj všeč, pri tej skali in gobi sem se tudi srečal z medvedom. Kako svojo zgodbo sestaviti v mozaik s posnetki, kako ohraniti ločnico med lastno stvarnostjo in univerzalno resnico? Tako se srečujem s samim seboj. Ena dobra ura hoje v samoti mi zadošča, da se razveselim obiska koče na vrhu.
Nedelja prinese le dobrih dvajset obiskovalcev. V koči listam po kupčku planinskih vestnikov. Fotografije uvodničarjev razkrivajo, da smo se postarali, odkar smo pred 12 leti začeli svoje poti, oni uredniške, jaz pa s prvimi tremi neobjavljenimi spisi 'zgodbarske'; le opisani problemi ostajajo enako mladostni.
Prva strmina v sestopu. S katere strani zajeti motiv, da bo umetnina narave prišla najbolj do izraza? Prva ravan. Pred dvema tednoma z belimi marjeticami okrašena trava je danes obarvana ciklamno vijoličasto. Pri balvanih. Da bi imel srečo, hodim karseda tiho in palice stiskam pod pazduho, čeprav bo vse to pri sreči ponovno srečati medveda pomagalo toliko kot nič oziroma toliko kot pomaga do bogastva priti le s stiskanjem kovanca v žepu, kadar zaslišimo oglašanje kukavice.
Stiskam mišice medeničnega dna in popek vlečem navznoter, tako me učijo na vajah pilatesa in prav pride povsod. Goleni pobirajo kapljice vode z živo zelenega rastlinja, skozi katero vodi rjavo razmočena pot, to je počasen sestop v Gašperjev hrib. V smeri Grčarevca nekaj obupno laja. Se je izgubil kak pes ali se morda tako oglašajo jeleni?
Redko poslušam 'Prvi', a prejšnjikrat sem po naključju slišal pogovor s Savencem. Letos teče dvanajsto leto najinega sodelovanja. Ne gre za politiko, urednikovanje, usmeritve ali kaj podobnega, kjer bi morala enako misliti in se usklajevati. Gre le za skupno 'hojo', čeprav ima vsak svoje poti in cilje, zato sodelovanje deluje, zato se v kakšnem drugem uredništvu tudi ne bi obneslo. Aha, prišel sem do avta. Konec dober, vse dobro. In vse je prav, kar ni narobe.
Iztok Snoj