Dotik: Zakaj Snežnik obiščem dvanajstkrat v letu, kaj na njem počnem? Kar ljudi pač počno na obiskih. Grem nanj tudi, ker mi je gora pri srcu.
Pot, gora in koča
Na Rudijevi poti si vedno ponudim nekaj novega. S posnetkom ni enostavno pokazati, kar vidim, še težje prikažem, kar doživim. Pot, ki jo dobro poznam, je na gosto okrašena z rumenimi rožicami, vendar mi le ena pritegne posebno pozornost. Iščem način in položaj, kako bi prikazal njeno lepoto. Tudi pokleknem pred njo za boljši portret.
Premišljujem o svojih snežniških poteh. Vsak izlet je lahko najboljši in vsak naslednji lahko postane njegova nadgradnja. Pred leti sem prebral Nejčevo Pot, kasneje pa svojega navdušenja nad njo nisem več razumel. Sedaj vem, da sem le tista leta prerasel ali pa da te knjige več ne potrebujem.
Skodelica čaja zvečer več je odlična budilka, rano uro svita signalizira mehur. Ko že moram vstati ... postopanje po vrhu ni nujno samo čakanje sončnega vzhoda, lahko je tudi srečanje s samim seboj. Bila je zelo prijetna ura. Na tako lep dan se splača vstati dvakrat, ob šestih grem za eno uro poležat na pograd. Vetrič vstane ob desetih, šele prvič.
Poznavalcu te gore govorim o medvedih. "Človek nima tako rekoč nobene možnosti, da ga sreča peš. Veliko prej te zavoha in se pravočasno umakne. Običajno ga vidijo, kadar se pripeljejo z avtom ali ga presenetijo na kolesu, ali skozi okno vikenda gledajo, kako prevrne kak smetnjak. V tako velikem gozdu ga je res težko srečati."
Gledam, kako posamezni sunki vrtinčijo droban pesek v zrak, dokler se vrtinec ne poigra z mojo kapo, da poleti najprej v zrak in nekoliko vstran. Sobesednik se mi prisrčno smeji, novi vrtinec mu kapo zaluča še dlje v borovje. Nasmehnem se samemu sebi; mislim, da sem pripravljen na srečanje s kakšnim medvedom.
Rože so zrasle v nov vzorec, barvni odtenki so spremenjeni. Tako je na mojem običajnem nedeljskem sprehodu skozi travnati vrt srednjega vrha, preden se vračam na notranjsko stran gore.
Iztok Snoj