Delo - Jerneja Grmadnik: Ambasador paraplezanja Ob rojstvu so Philippu Ribieru diagnosticirali redko gensko motnjo, danes je s hendikepiranostjo spravljen
Philippe Ribiere je profesionalni plezalec. Ambasador paraplezanja, popotnik, fotograf, didžej, metalec ognja, ki rad piše poezijo in snema filme. Ne nazadnje je tudi ljubimec, kot je o sebi zapisal na blogu.
Ob rojstvu na otoku Martinique so mu diagnosticirali redko gensko motnjo Rubinstein-Taybijev sindrom, starši pa so se mu odrekli in ga dali v sirotišnico. Pri štirih letih ga je posvojila družina iz Francije, ki je že imela šest otrok, in mu preskrbela vse materialne dobrine, le starševske ljubezni mu ni dala, kot vsakič znova z grenkobo razlaga 38-letnik. Pri šestnajstih mu je plezanje spremenilo življenje. Bolj po naključju, saj so ga v kolesarskem klubu zavrnili, v plezalnem pa z veseljem sprejeli, kljub njegovi hendikepiranosti. Danes je Ribiere zvezda v plezalski skupnosti in pred nekaj leti je ob zdravniških testiranjih z olajšanjem ugotovil, da je vzrok za njegov posebni obraz in postavo ter drugačne oblike dlani in stopal kostna displazija, nima pa omenjenega sindroma. Z olajšanjem zato, ker si nekoč želi imeti otoke, in zdaj ve, da ima lahko zdrave potomce. Tudi sicer živi življenje, ki bi mu ga marsikdo zavidal, a trajalo je skoraj trideset let, da je sprejel samega sebe, prizna Francoz.
Za Breceljnika »mali bratec«
V Sloveniji ga lahko srečate večkrat. Tu je njegovi drugi dom, kot rad pove, in tu ima prijatelje. Tokrat se je v Ljubljani mudil, ker se je od nekoga prišel zadnjič poslovit. Konec julija je preminil režiser in fotograf Jure Breceljnik, ki ga je Philippe pred nekaj leti tako navdihnil, da je o njem posnel celovečerni dokumentarni film Divji (Wild One). Najino naključno srečanje je bilo namenjeno tudi obujanju spominov na njuno prijateljstvo in snemanje filma, ki je bil zanj prelomen: »S filmom sem dokončno obrnil list svoje hendikepiranosti,« začne pripoved Philippe.
Spoznala sta se po prijateljici, eni najboljših slovenskih plezalk Nataliji Gros, o kateri je Breceljenik posnel dokumentarni film Magnezij in čokolada. Režiserji so se že prej zanimali zanj, a vsi so samo obljubljali, nihče se snemanja ni lotil zares. Breceljnik je bil prvi, ki je izpolnil obljubo in k projektu pritegnil Slovenski filmski center. »Nekega dne me je presenetil in postavil pred dejstvo, ko je rekel, da ima denar za film in da lahko začneva,« pove Philippe in doda, da mu je popolnoma zaupal, ko sta se projekta lotila, čeprav ga ni dobro poznal. Morda zato, ker nista imela prevelikih pričakovanj, razmišlja danes. Kot eno njunih ključnih anekdot, iz katere je delno izšel tudi naslov filma, Philippe omeni, kako sta na enem od potovanj za šankom pila pivo in si ogledovala dekleta, nato je ena pristopila k njima in se – zgovorno – usedla poleg Philippa. »Takrat je Jure rekel, 'v tebi je res nekaj divjega, nekoč boš zvezda. Obljubim ti, da boš imel veliko sreče in ljubezni v življenju,'« pripoveduje Philippe, ki pove, da ga je novica o smrti prijatelja močno prizadela, saj je prišla le dan po tem, ko je tudi sam doživel neprijetno izkušnjo, zaradi katere je pristal v bolnišnici.
»Jure je bil pomemben del mojega življenja in veliko sem se naučil od njega. Življenje je zapleteno, ampak je tvoje, mi je vedno govoril, zanj sem bil 'mali bratec' in bila sva dogovorjena, da če eden prej umre, mora drugi obdržati nasmeh in živeti polno svoje življenje,« razloži in iskreno pove: »Vem, da se sliši čudno, ampak film sem v celoti zares pogledal šele zdaj, nekaj dni pred pogrebom. Bil sem zelo ganjen in lahko rečem, da je Jure posnel čudovit film, ki se ga bom trudil še naprej promovirati.«
Iskanje bioloških staršev
V filmu je Philippe popolnoma razgalil svoje življenje, travme, boleče otroštvo, iskanje ljubezni in odgovorov, preseganje gibalnih in družbenih omejitev. Če si iskren sam s sabo, si lahko tudi z drugimi, je njegova življenjska filozofija, zato tudi na svojem blogu o sebi piše brez dlake na jeziku. Sicer je še pred filmom ugotovil, da rad nastopa, ko je nekoč na odru bral svojo poezijo in plesal z ognjem. Takrat je začutil, da lahko svojo hendikepiranost, svoj obraz in svojo podobo uporabi kot kostum, da lahko iz tega nastane umetnost. »A ni bilo vedno tako, saj sem bil zelo sramežljiv, ljudje so se norčevali iz mene, me celo poskušali poškodovati, ker jim nisem bil všeč, vse to je spremljalo pomanjkanje starševske ljubezni in prijateljev. Trideset let je trajalo, da sem se sprejel, bilo je dolgo potovanje, na katerem sem se moral vprašati tudi, kdo sem, kaj počnem, kaj je moje poslanstvo.«
Odgovori pa ne bi bili popolni brez iskanja bioloških staršev in odgovora, zakaj so ga zapustili, kar je tudi eden najboljših trenutkov filma, ki nas sicer popelje od Slovenije do Japonske in ZDA ter, ne nazadnje, po epilog na rodni Martinique. Oče domačin je umrl mesec dni pred njegovim obiskom, mame, Francozinje, ki je v 70. letih na otoku delala kot zdravnica, ni našel. Vsaj ne tam in ne takrat …
V resnici pa je iskanje nadaljeval in s pomočjo prijateljice prišel do nje v Franciji, pripoveduje. In jo tudi srečal? »Obiskal sem jo v ambulanti, kjer dela, in ko sem vstopil v njeno ordinacijo, sem jo vprašal, ali ve, kdo sem. 'Mislim, da si moj sin,' je rekla,« pripoveduje Philippe. Mama je dodala, da je večkrat gledala njegov film, da je vesela, ker je živ, da je pameten fant in je ponosna nanj. »Vse, kar sem si želel slišati od krušnih staršev,« prizna Philippe, ki si je po njeni pripovedi odgovoril tudi na to, zakaj ga je zapustila. »Bil sem sad prepovedane ljubezni. Mama je bila iz bogate, judovske družine, ki je pripisovala velik pomen vrednotam. Poleg vsega sem se rodil hendikepiran. Mislim, da odločitev, da me pošlje v sirotišnico, ni bila samo njena,« sklene Philippe, ki sicer doda, da je bilo srečanje za oba zelo čustveno, a da je zdaj odrasel in samostojen moški, ki je opravil s svojo preteklostjo. Tudi z rejniško družino že nekaj časa nima stikov, vendar priznava, da so naredili, kar so lahko, mu zagotovili izobrazbo ter streho nad glavo, za kar jim je hvaležen. »Pri sedmih otrocih je bilo najbrž težko,« danes spravljivo razmišlja Philippe, za katerega je dom svet, saj prav dolgo nikoli ne zdrži na istem mestu in že več kot deset let živi na poti.
Ambasador paraplezanja
Ko je bil mlajši, se je lahko v plezanju na tekmah kosal s sovrstniki, a zaradi gibalnih omejitev z vrhunskimi plezalci danes ne more tekmovati. Zaradi nepremičnega zapestja in omejene moči dlani je izumil svojo tehniko plezanja, je pa zaradi številnih ur v stenah postal telesno zelo močan in samozavesten. Tudi glede deklet, priznava. »Rad imam ženske in jih spoštujem, ne skrivam, če mi je katera všeč, sem precej neposreden, a nočem biti nevljuden.«
In če v napovedniku filma Divji o ljubezni pravi, da ne ve, kaj je, in da je le beseda, zdaj priznava, da še vedno išče odgovor. Ve, da ni darilo, niti trofeja, je pa nekaj neracionalnega, kar čutiš in težko razložiš z besedami. »A najprej moraš ljubiti samega sebe,« poudarja. Prva partnerska izkušnja, ki jo opiše, je bila polna samoizpraševanja. Ko je svoje dekle vprašal, kako je lahko z njim, ker je tak, mu je odgovorila, da ga ima rada zaradi njegove osebnosti. »Prijela me je za roke in bilo mi je neprijetno, da se nekdo dotika mojih dlani, a sem takrat spoznal, da si lahko pred ljudmi tudi tak, kakršen si.« Zdaj je sicer samski, a s spoznavanjem deklet nima težav, včasih je prav »težko dostopen«, doda in se nasmehne.
Njegovo vse prej kot preprosto življenje je predvsem zgodba o pogumu in odločnosti, ki je danes marsikomu v navdih. Philippe je tudi idejni vodja, ambasador paraplezanja ter ustanovitelj organizacije Handi Grimpe, ki promovira ta šport. Največ preglavic organizatorjem tekem trenutno povzročajo razvrstitve tekmovalcev v kategorije, saj so njihove gibalne in mentalne sposobnosti zelo različne. Prav zato tudi Philippe, ki je bil na prvem tekmovanju v hitrostnem paraplezanju tretji, ne tekmuje več, saj je preveč konkurence. Kljub vsemu pa je to šport, ki je osvojil številne hendikepirane, ki so v njem našli nove izzive in predvsem veselje. Najbolj navdušujeta 21-letni Phil Mitchell iz Velike Britanije, ki se je rodil brez ene noge, a je velika zvezda britanske paraplezalne ekipe, in skoraj popolnoma slepi Nicolas Moineau. Tudi Slovenci imamo med tekmovalkami svojo predstavnico, Tanjo Glušič, članico AK Ravne, ki je v finalu lanskega svetovnega prvenstva v Gijonu v kategoriji slepih in slabovidnih postala svetovna podprvakinja.
Načrti za prihodnost
Philippovi načrti za prihodnost, poleg balvanskega plezanja v Franciji, zajemajo tudi pisanje knjige o svojem življenju, preizkusiti pa se želi tudi kot igralec in model. »Zakaj pa ne? Rad bi šel čez omejitve podobe in videza.« Pripravlja tudi poseben tekmovalni dogodek, na katerega bo povabil svoje prijatelje paraplezalce. »Zdaj so na vrsti oni, da povejo svoje zgodbe in pokažejo, kaj je mogoče doseči, da se nehajo sramovati svojih teles in pokažejo, da je kljub omejitvam mogoče živeti polno življenje.«
Najin intervju se zavleče v poldrugo uro. Philippe je zgovoren in zabaven sogovornik, ki mi na koncu v smehu predlaga tudi, kako naj končam besedilo, ki bo nastalo: »Napiši takole: če sem všeč kakšni Slovenki, mora vedeti, da je čakalna vrsta dolga!« Pa še eno skrito željo, me prosi, da razgalim: »Nekoč bi rad didžejal na Metelkovi. Dober žur naredim,« obljubi.
Jerneja Grmadnik
Fotografija Tomi Lombar