Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Triglav

 
sobota, 29. avgust 2015, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 2377

Silvo Baznik: V temni jutranji uri ustavim avto pred mitnico v Vratih in po plačilu prispevka za cesto parkiram.

Na parkirišču je že kopica avtomobilov. Nekaj pohodnikov in plezalcev se pripravlja za pričetek ture in ko sem pripravljen tudi jaz, stopim mimo zapornice do Aljaževaga doma. Pot mi kaže čelna svetilka, ko stopam po široki sprehajalni poti do spomenika padlim partizanom gornikom. Tu stopim levo preko grušča v gozd, kjer pričenjam vzpon po dobro nadelani poti. Po slabi uri hoje se prične daniti, jaz pa stopim iz gozda do začetka plezalnega dela poti in naredim prve fotografije sončnih žarkov, ki božajo vrhove nad dolino.

Občudujem spreminjajočo barvo visokih vršacov, ko stopam in plezam naprej po strmih ostenjih Begunjskega vrha. Nenadoma prileti kamenje. “Hej, pazi kam stopaš! Nisi sam.”, zavpijem in hitro stopim naprej ter kmalu dohitim trojico, ki je bila neprevidna. Škoda besed, si rečem, ko stopim mimo. Kako pomembno je nositi čelado, ki ti lahko prihrani marsikatero tegobo. Tako sam nadaljujem po poti in koristim kline in pletenice za premagovanje težavnih predelov dokler strmina ne popusti in pridem do priključka poti čez Prag.

Nekaj korakov naprej je studenček a moj meh je poln in zato stopam naprej do naslednjega razpotja. Levo gre pot proti Staničevem domu, desno proti Triglavskemu domu na Kredarici. Na nebu brni helikopter, ki oskrbuje koče. Grem desno po Triglavskih podih pod ostenja Kredarice, kjer so v pomoč varovala za premagovanje strmine in ko le ta popusti, zagledam nad seboj Triglavski dom. Pod seboj že nekaj časa vidim ostanke nekdanjega ledenika, ki ga je vsako leto manj. Kljub rani uri sonce že močno greje. Mraza torej ne bo. Ne grem proti domu. V rahlem spustu dosežem sedelce, kjer se prične plezalni del poti. Jutranji pohodniki na Triglav se že vračajo a na srečo jih ni veliko tako, da sorazmerno tekoče nadaljujem vzpon in kmalu dosežem mesto, kjer se pridruži pot s Planike. Še nekaj korakov in sem na vrhu Malega Triglava. Za nekaj trenutkov se ustavim, fotografiram in občudujem pokrajino daleč naokoli.

S tega neizrazitega vrha se malce spustim pred nadaljevanjem vzpona po grebenu do odcepa za Staničevo zavetišče. Še malce navzgor in strmina popusti ter me pripelje na vrh Triglava, kjer stoji Aljažev stolp. Na vrhu je precej pohodnikov in vsak si želi fotografijo s stolpom. Tudi jaz in malce je potrebno počakati, da pridem na vrsto. Fotografiram okolico, se okrepčam, spregovorim nekaj besed z obiskovalci in se nato odpravim nazaj z vrha po isti poti. Tokrat je potrebno več potrpljenja, saj vedno več pohodnikov prihaja in se jim je potrebno previdno izogniti. Kljub temu gre dokaj hitro navzdol.

Ko sestopim z najvišjega vrha Julijskih Alp, si vzamem daljši odmor. Ura še ni poldne in časa imam dovolj, da opazujem. Nato zopet oprtam nahrbtnik in se podam na pot.

Tokrat srečujem že kar množico pohodnikov, ki hite zasopli in potni svojemu cilju naproti. Postalo je vroče in rahla sapica je dobrodošla, ko sestopim čez Kotel na rob Praga. Pri studencu je skupina pohodnikov, ki pridno polnijo čutare. Nekaj korakov nižje se podam na melišče in tako skrajšam sestop. Kmalu sem pri kaminu, kjer sestopim s pomočjo varoval. Menjaje uporabljam pohodne palice in jih vsakokrat pritrdim na nahrbtnik, ko je potrebno poprijeti za steno, kline in pletenice. Pot je lepa, razgledna in mestoma divja, lahkotna in spet težavna. Prava gorska idila, ki terja čas tudi za razglede in teh ni malo. Še vedno srečujem pohodnike od vsepovsod in sliši se domača in tuja beseda. Tako premagujem lahke in zahtevne dele poti in že sem pri zadnjem strmem delu poti, kjer so v pomoč klini pri spustu v dolino Vrat. Ustavim se pri prvem teku žuboreče Bistričice, kjer s sebe izmijem slani pot in se osvežim v mrzli vodi in vse je še lepše. Nižje pod menoj se pase govedo na skromni travi ob vodi, ki jo je tokrat za ta čas res veliko. Na celotni turi sem videl le malo gorskega cvetja. Očitno sta dež in mraz naredila svoje.

Pospravim stvari v nahrbtnik, obujem pohodne čevlje in se odpravim po stezici proti jutranjem izhodišču. Parkirišče je polno. Pohodniška oprema roma v prtljažnik, jaz pa za volan in zapeljem s parkirišča proti Mojstrani in domu.

eXTReMe Tracker