Delo - Maja Prijatelj Videmšek: ... sledi dvanajsturni trening - Gorski tekač Klemen Triler
Veliko več kot hitrostni rekord na Slovenski planinski poti mu pomeni pozorna podpora spremljevalcev na podvigih
Zgolj pet dni po tem, ko je postavil nov hitrostni rekord Slovenske planinske poti, s čimer je izboljšal lanski rekord Marjana Zupančiča in presegel tudi samega sebe iz leta 2012, je prekaljeni gorski tekač in turnosmučarski reprezentant Klemen Triler že šel na svoj prvi sprehod, kakor pravi počasnemu teku s 600 višinskimi metri razlike.
Dan zatem pa je na 30-kilometrskem odseku »transverzale« od mariborskega Pohorja do Ankarana spremljal kolega Andreja Martinčiča. Tek po strmem skalnatem terenu, po katerem običajni ljudje previdno hodijo, je Klemnovo naravno gibanje.
Za 599 kilometrov poti s 45 kilometri vzpona in enako količino spusta je potreboval sedem dni, enajst ur in 25 minut, s čimer je za tri ure in 20 minut prehitel člana Gorskotekaškega kluba Papež Marjana Zupančiča, svoj rekord iz leta 2012 pa je izboljšal kar za dober dan. Ko se 38-letnik z mislimi sprehodi po trasi prve vezne poti v Alpah, prizna, da tudi sam ne more verjeti, koliko vrhov je premagal v tem tednu, po drugi strani pa med pogovorom v jedilnici družinske hiše na Polici pri Naklem, kjer ga aktivnospremlja tudi žena Andreja, večkrat poudari, da čas, ki ga je dosegel, sicer pomeni, da je iz »pravega testa«, vendar mu novi hitrostni mejnik prečenja Slovenske planinske poti niti približno ne pomeni toliko kot podpora kolegov, prijateljev in znancev – večinoma prav tako izkušenih gorskih tekačev –, ki so ga vseskozi spremljali in ga spodbujali, ko mu je bilo najtežje. Odgovor, kako bi se odrezal, če bi moral »transverzalo« pregrizniti sam, je povsem preprost, pove. »Vsak dan bi bil za uro do uro in pol počasnejši. Vprašanje je, kako dolgo bi sploh zdržal. Bi zmogel iti do konca ali bi se sam sebi tako smilil, da bi prej odnehal?« ne pozna odgovora. Ob tolikšni podpori spremljevalcev odnehati kratko malo ni mogel. »Ljudje so zaradi mene jemali dopust, jaz pa naj bi jim rekel, da me preveč boli in ne morem nadaljevati?«
Popraviti napake iz 2012
Cilj preteči Slovensko planinsko pot si je vnovič postavil predvsem zato, ker je hotel popraviti napake, ki jih je storil leta 2012. Bilo jih je »cel kup«. Od hudih žuljev, ki so mu ogulili kožo na mezincih in prstancih, bolečin v tetivah in strgane stegenske mišice do tega, da se je, namesto da bi se zvečer dovolj zgodaj odpravil spat, v koči zaklepetal s kakšnim planincem, kar se je poznalo na svežini prihodnji dan. Bolečine in poškodbe so sicer normalne za takšne izjemne napore, se zaveda. »Ko se poškoduješ in začne boleti, ne bo nehalo, dokler se ne začne regeneracija. Težava je, da moraš vse to prinesti v Ankaran.«
Letos ničesar ni hotel prepustiti naključju, a vseeno ni šlo brez bolečin. Že drugi dan je začutil, da ga boli levo koleno, vendar se je pokazalo, da bolečina izhaja iz vezi na narastišču kvadricepsa na kolenu. To mu je povedala fizioterapevtka, ki mu je med potjo nekajkrat priskočila na pomoč z masažo. Stalna spremljevalna ekipa je štela deset ljudi, med njimi sta bila poleg žene, obeh hčera in komaj trimesečnega Mihca Uroš in Anita Feldin, prvi je bil tudi vodja Klemnovega štaba in logistike. Klemna, ki je celotno pot pretekel in prehodil s palicami, svojimi »drugimi nogami«, tekaški nahrbtnik si je nadel le tu in tam, sta Feldinova celotno pot spremljala s kombijem in vsem, kar je bilo v njem – z vzmetnico za spanje vred. Zdravnice, ki je bila prav tako ves čas v pripravljenosti, na srečo ni potreboval.
Zaradi pozornosti, ki so mu jo vsi ti ljudje namenjali, se je med preizkušnjo večkrat počutil nelagodno. »Nisem rad v središču pozornosti,« pove iskreno. »A najpomembneje je, da je bilo vse narejeno s srcem. Sam že vem, da imam telo vrhunsko pripravljeno. Zavedam se tudi, da takšen dosežek pri vseh poškodbah, ki jih imam, ni mačji kašelj.« V nogometni preteklosti – nogomet je igral deset let – si je namreč pridelal poškodbe v kolenih, komolcih, ramah in še kje. »Poln sem titana,« se pošali.
Odrešitev – krepčilni spanec
Tretjo noč pa bi na poti od utrujenosti in bolečin skoraj klonil. Za njim je bila 18-urna etapa in tri ure spanja, čakali pa so ga še celotni Julijci. Kljub temu da mu je fizioterapevtka zmasirala noge, ga je ponoči, ko je poskušal zaspati v samotnem Aljaževem domu v Vratih, narastišče premočno bolelo. Še hujša od bolečine pa je bila misel, da bo tako naslednjih štiri ali pet dni. »S tem se nisem mogel sprijazniti, zato sem okoli enih ponoči razočaran klical ženo Andrejo.« Na srečo ga je ta pregovorila, naj pot nadaljuje. »In res je bilo zatem vsak dan za odtenek bolje. Morda zato, ker sem moral v dolino hoditi,« pripoveduje Klemen, medtem ko se Andreja poznavalsko smehlja.
Čeprav zapisi na Klemnovi spletni strani pravijo, da je vsako noč povprečno spal šest ur, sam pove, da je bilo toliko samo počitka, pravega spanca je bilo bistveno manj. »Utrujen si na mrtvo, glava pa še kar melje …« Dvakrat je bil podnevi tako zaspan, da si je privoščil kratek krepčilni spanec, tudi zadnji dan. »Ravno zdanilo se je. Tekel sem proti divaškemu letališču, do Postojnske jame sem imel še pol ure, vendar sem bil tako zaspan, da sem se spotikal v hribčke v travi. Spremljevalcu sem naročil, naj pokliče mojstra s kombijem. Vrgel sem se na posteljo, komaj sem z nog zbrcal copate, pa sem že spal. Zbudil sem se čez 45 minut, svež kot rož'ca, nato sem bil ves dan v redu. Če poslušaš telo, ti samo pove, kdaj ima dovolj.«
Pri večdnevnih podvigih, kakršen je tek po Slovenski planinski poti, je treba telo še pozorneje poslušati. »Ves čas imaš v podzavesti, da moraš tudi najmanjše bolečine, kot je žulj, takoj pogledati, se pri boleči mišici takoj ustaviti ali spremeniti korake, saj moraš naslednji dan nadaljevati. Pri celodnevnih izzivih, ki sem jih imel lani jeseni (zmagal je na tekmah Grintovec–Stol–Triglav, po vseh dvatisočakih v Kamniško-Savinjskih Alpah in na 24-urni preizkušnji Tržiških 10 vrhov, op. p.), ni treba toliko razmišljati. Pet ali deset ur navijaš v strmino bolj ali manj brezglavo, ker veš, da imaš pred seboj še dva klanca, nato sledi spust. Naslednji dan pa greš v službo ali pa tudi odležiš kakšno uro več, če je treba.«
Zadnjih 240 kilometrov do Ankarana je Klemen samo hodil, preseneti s podatkom. »Zgolj zato, ker sem čutil, da se nekaj dogaja okoli ahilovih tetiv. Vedel sem že, da bom prišel do cilja, a nisem hotel tvegati, da ne bi kriza nastopila zadnji dan.« Toda hitrost njegovega turnosmučarskega koraka, ki mu omogoča hojo v klanec s hitrostjo osem kilometrov na uro, je bolj podobna trimčkanju kakor navadni hoji ali pa vsaj mešanici zelo hitre hoje in teka.
Telo nikoli ne reče ne
Čez palec ocenjuje, da je imel pri končnem rezultatu od pet do sedem ur rezerve: »Idealen načrt je bil v Ankaran prispeti okoli desetih zjutraj, vendar že vreme na poti ni bilo idealno,« omeni eno od spremenljivk, na katero ni mogoče vplivati. Za preizkušnjo je dobil nekaj sto evrov sponzorskega denarja, bistveno drugače ni niti na tekmah v turnem smučanju in gorskem teku v tujini, ki se jih redno udeležuje zadnjih devet let. Večinoma so to dolgi in strmi gorski teki – na teku na Zugspitze je dosegel peto in šesto mesto – s 1500 do 2500 metri višinske razlike.
Poganja ga telo, ki je tako dobro pripravljeno, da tako rekoč nikoli ni utrujeno. »Grintovec sem pretekel enajstkrat ali dvanajstkrat, precej rezultatov imam pod uro in 30 minut, lani sem tekel uro in 27 minut.« Neizmeren užitek je, ko »pritečeš na vrh in si že čez tri minute spočit. Zlahka bi enako pot še enkrat pretekel, tri ali pet minut počasneje, pa ne bi bil nič utrujen,« preprosto razloži ob dopolnitvi, da je gorski tek vendarle tek na dolge proge. K uspehom nekaj malega prispevajo dobri geni, večinoma pa je za vrhunske rezultate treba garati.
V »živalski« formi je že nekaj let, priprave za Slovensko planinsko pot je tempiral zgolj tako, da je ob začetku tekaške sezone – vso zimo do aprila namreč preživi na turnih smučeh – treninge postopoma podaljševal. »Prve tri tedne sem treniral dve uri in pol, potem sem čas vseskozi dodajal. Tako sem konec maja in junija prehajal na štiri-, šest-, osem-, deset- in 12-urne treninge.« Trenira šest dni v tednu, dolžino treningov pa si odmerja po počutju, pri čemer si večkrat tudi nalašč zada 10- ali 12-urni trening, ko je že močno utrujen. »Vem, da se bom slabo počutil, zato se bo morala vključiti glava, ki me bo gnala naprej.«
Letošnji glavni cilj je torej izpolnjen, v kratkem sledi nekaj gorskotekaških tekem, »najprej na Črno prst, morda že tridesetega na Otlico na Primorskem pa zatem Storžič vertikal KM in še bi se kaj našlo,« našteva. Načrtuje tudi nekatere druge gorskotekaške poti, vendar jih še ne želi razkriti. Skupaj ima za seboj 16 tekaških sezon, 38 let, kolikor jih šteje, pa so po njegovem najboljša leta za gorski tek. »Vzdržljivost se povečuje vse tja do 50. leta, hkrati pa sem še vedno razmeroma hiter.«
Teči namerava, dokler ga bo telo poslušalo, saj noče biti eden od tistih, ki tečejo, dokler jim kdo drug ne sezuje športnih copatov. »Rad bi ostal v gorskotekaških krogih in še nekaj let tekel.« Kot predsednik turnosmučarskega kluba Olimpik, edinega »kolikor toliko resnega turnosmučarskega kluba« v Sloveniji, pa želi imeti »razmeroma mlado skupino ambicioznih tekmovalcev«, ki bi jim omogočil kakovostne treninge in doseganje dobrih rezultatov.
Neizmeren užitek je, ko pritečeš na vrh in si že čez tri minute spočit. Zlahka bi pot še enkrat pretekel, pa ne bi bil utrujen.
Maja Prijatelj Videmšek
Fotografiji Jure Eržen
Tek po strmem, pogosto tudi skalnatem terenu, po katerem običajni ljudje previdno hodijo, je Klemnovo naravno gibanje.
Pri podvigih ga vedno spremljajo palice, ki jim pravi kar druge noge.