S
ilvo Baznik: V temi ustavim avto pri Žagani peči, se preobujem, oprtam nahrbtnik, zaklenem avtomobil in prižgem čelno svetilko.
Po nekaj minutah hoje po gozdni cesti sem pri spodnji postaji žičnice, kjer je parkirišče že polno. Stopim Pod trato V koncu, kjer je še nekaj prostora za parkiranje in grem naravnost po srednjem kolovozu, ki se kmalu spremeni v potko in me popelje skozi gozd na gozdno mejo. Noč počasi prehaja v dan in čas je za spravilo svetilke. Pot se izogne strmemu skalnemu skoku in ko pridem iz gozda, prečim strmo pobočje in že sem na travnatem terenu. Vzpenjam se med Malim hudim grabnom in Malim grebenom in višje stopim v zatreb hudournika, ki je brez vode, pod Gamsov skret. Tu roma čelada na glavo, palice na nahrbtnik in stopim v steno. Za pomoč pri plezanju skoraj navpično so klini in višje še pletenica nad dolgo polico, preko katere dosežem strma travnata pobočja pod Koglom, kjer prečim v desno pod Veliki greben.
Slišim piske svizcev a žal jih ne vidim. Nadaljujem vzpenjanje in tedaj na levi v ostenju Slemena zagledam malo skupino kozorogov. Kako so spretni, prikupni in nič bojazljivi. Po nekaj minutah nadaljujem vzpon do skalne pregrade, ki jo z nekaj oprijemi preplezam.
Pod vrhom Velikega grebena opazim veliko snežno jamo, kjer bo sneg počakal novo pošiljko z neba. Stopam po kamnitih podih in vidim pohodnike, ki stopajo po markirani poti po Malih podih iz smeri Turskega žleba ali Turske gore. Prečim markirano stezo in nadaljujem čez pode v Vodine, kotanjast svet pod Rinkami. Vrhovi Rink so v oblakih in meglicah, jaz pa stopam po spodnjih pobočjih Kranjske Rinke, kjer ni poti in se je potrebno zanesti na svoj čut za orientacijo, ki me pripelje pod greben med Koroško in Kranjsko Rinko. Medtem se za trenutek odpre pogled na Malo Rinko, vrhova Štajerske in Koroške Rinke sta še zavita v sivino in bom nanju stopil kdaj drugič. Obrnem se levo in stopim na markirano stezo, ki me popelje na greben in nato na vrh Kranjske Rinke. Hladno je, piha mrzel veter. Hitro se toplo oblećem, se malce okrepčam in ker ni razgleda, pričnem sestop. Proti vrhu gresta pohodnika, jaz pa navzdol in po svoje nad Vodine in desno na južno pobočje Kranjske Rinke, kjer je potrebno s pomočjo klinov in pletenic na melišča pod Skuto in v vzhodno steno gore. Od tu dalje srečujem številne planince, ki gredo ali z ali na goro. Na vzponu na greben, ki poteka od Slemena do vrha, si pomagam s številnimi klini in na grebenu so v pomoč še pletenice.
Pot je zračna in na srečo sivino zamenja modro nebo in sonce a le za kratek čas, ko oblaki zopet zakrijejo vrhove. Na vrhu Skute nas je veliko in sonce nas razveseli. Pokažejo se vrhovi okoliških Grintovcev. Hitro fotografiram in že posamezni vrhovi izginjajo izpred oči. Tako je danes, sedaj ga vidiš, trenutek za tem, je skrit v meglici oblaka.
Z vrha sestopim na preval med Skuto in Štruco, se povzpnem na greben do stičišča poti od bivaka pod Grintovcem in poti čez Dolgi hrbet. Odločim se za nadaljevanje preko Škrbine in Dolgega hrbta na Mlinarsko sedlo. Pot je varovana a kljub temu zelo zračna nad tisočmetrskimi prepadi proti severu, številni so vzponi in spusti po strmem grebenu. Pogledi na vse strani so čudoviti.
Stalno menjavanje sivine oblakov in meglic s sončnimi trenutki še popestrijo razgibano pot na višini, le za dobrih sto višincev nižje od sosednje Skute, dokler še sto metrov nižje ne sestopim na Mlinarsko sedlo. Misel na vzpon na Grintovec zavržem, ker temna sivina povleče po najvišjem vrhu Kamniško-Savinjskih Alp. Počasi sestopim na Velike pode, kjer se povzpnem na južni obronek in po njem na najvišji del, s katerega so resnično lepi razgledi. Igra sivine in svetlobe se nadaljuje in preko fotoaparata beležim to igro. Še vedno globoko pod menoj je dvatisočak Kogel. Preveč spusta je do njega in moja noga bo kdaj drugič stopila na njegov vrh. Bo treba iti kot nekoč že direktno na Kogel po vzponu preko Gamsovega skreta. Z robu podov se spustim po grapi na pot preko Legarjev do novega bivaka pod Grintovcem a kaj, ko se vedno najdejo nepridepravi in tudi tu so poskusili na silo odpreti vrata, kar kaže ukrivljena pločevina dvodelnih vrat. Ogledam si bivak, ki je moderna trietažna stvaritev, lepo opremljen za pohodnike in zgled za nas vse. Da bi tak ostal večno, si rečem, ko ga zapustim in nadaljujem pot proti Kokrškemu sedlu.
Malce navzdol pod stenami in navzgor do prehoda na zahodno stran jugovzhodnega grebena Grintovca. Pred menoj so stene Kalškega grebena in Kalške gore, pod njo pa koča na Kokrskem sedlu. Pred kočo je še gradbišče za novo veliko čistilno sanitarno napravo a kmalu bo le ta skrita pod zemljo in kamenjem. Vsekakor je to velika pridobitev te koče. Pred kočo polno pohodnikov. Za nekaj trenutkov počijem na klopci in se nato s številnimi spustim po plazovitem pobočju v Kokrško dolino in skozi gozd na cesto pri spodnji postaji žičnice.
Še nekaj minut hoje in sem na parkirišču pri Žagani peči, kjer se pripravim za pot in po gozdni cesti vozim v Kamniško Bistrico ter nadaljujem proti domu.
Grintovci, 22. veliki srpan 2015