Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Visoka Bela špica - Severni raz


Vstopna polica varijante 'b'


Začetek vzpona z Zg. škrbine


Izvrstna skala!


Lado med varovanjem


Pod izstopnim žlebom


Kaninsko pogorje


Do vrha blaženi sprehod


Čez dva dni ...


Mavrični ...


Vrtoglavi ...


... sestop


Severni (SV) raz, priklon ...


Vabljiva pot Stoletnice


Kaj bi govoril ...


Trdna lestev v nebo


Prečnica na varijanto 'b'

torek, 1. september 2015, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 3774

Iskanja - Stane Škrjanec: Začuda me bližnji pogled na strašansko visoko steno povsem umiri. »20 metrov desno od najnižje točke stene, II, III, IV+, III, IV- …«, se z definicijo smeri oglasi Bogdana ...

Visoka Bela špica (Cima Alta di Riobianco), ki prebada nebo nad dolino Belega potoka v neposredni bližini Rabeljskega jezera, je sanjsko lepa gora. Težko bi verjel, da obstaja gorniška duša, ki je prizor spred dveh ličnih bivakov Gorizia ne bi objel z najglobjim estetskim vzdihljajem. Izstopajoča ostrica s prisekanim severnim razom na prvo oko namreč parira samemu Matterhornu! Še več; ko takšen kristal svoj lesk dodatno obrusi s trdoživo podobo sostanovalcev na travnih zaplatah (kozorogi), se človeku zazdi, da stremi po obličju samega raja.

Visoka Bela špica nad bivakoma Gorizia ...

V te krasne konce se vedno rad vračam z željo po novih iskanjih. Krniška špica, Mala lojtrica, Lepa glava, Visoka polica, Pot Saškega kralja. Vse imenitne ture, ki pustijo neizbrisen pečat. Visoki Beli špici sem se še najbolj približal z obiskom označene plezalne poti Stoletnice (Sentiero del Centenario). Kratek in razgleden potep poteka po grebenu Malih Belih špic ter povezuje Zgornjo škrbino Belega potoka s Krniško škrbino pod mogočno Krniško špico. Priznam, da se takrat z Zgornje škrbine nisem niti dodobra ozrl v razbrazdano steno Visoke Bele špice, preko katere se pne najlažji pristop proti vrhu. Tokrat pa me je splet okoliščin na teme te srčne izbranke v treh dneh dostavil kar dvakrat ...

Običajni, najlažji pristop poteka tu gori ...

Orientacija se mi je zdela povsem logična (naravni prehodi) ...

Lado pod zadnjim žlebom pod vrhom ...

Letošnji kolektivni dopust pričnem z družinskim oddihom na morju. Ne rečem, luštno je čofotati z dvema nadebudnežema za vratom, ju opazovati pri igri, se skupaj smejati. A pogosto zamišljeni ati ženkinemu sokoljemu vidu ne more ubežati. Da so morski valovi prenizki in premalo robati, premili, preleni in prav nič kosmati. To ... to ni za kozla. «Doma jo po dolgem času spet družno mahneva v robe«, uide najdražji. To je beseda! V še rosni sredi se s prijatelji odpeljeva Zahodnim julijcem naproti.

Po dolini Belega potoka se v lagodnem tempu povzpnemo do bivakov Gorizia, kjer naletimo na družbico iz AO Radovljica. Z veseljem nam postrežejo z dodatnimi informacijami o smeri, ki verjetno ob lepem poletnem vremenu le redko sameva.
Severni raz Visoke Bele špice. Dolgo bo tega, kar mi je ob prebiranju gorniškega vodnika Zahodne Julijske Alpe (Andrej Mašera) prvič zbudil zanimanje. Obogaten z dobršno mero izkušenj sem bil skoraj prepričan, da bi mi v navezi z izkušenim alpinistom uspelo. Ocena smeri (III+/II, III, 200 m) se mi je zdela še sprejemljiva. A na mestu zločina (po Tomažu Humarju) stvari postanejo zanimive.

Radovljičani locirajo začetek smeri pri dnu strašljive stene, kar me skoraj požene. Po dodatnem pojasnilu, da obstaja tudi krajša in lažja varijanta 'b' (omenjena iz vodnika), se umirim. Med vzponom po grušču proti Zgornji škrbini Belega potoka zlahka odkrijemo ramo z možicem, ki označuje vstop v smer. Po krajšem razgovoru se odločimo, da za prvi obisk tako imenitne gore vendarle izberemo najlažji pristop. Z Zgornje škrbine zaplezam v izvidnico edini v plezalnikih, lačen in neučakan kot mlad teliček. Očaran nad čvrsto skalo se komaj krotim, da ne uhajam. Po zahtevnem uvodu in krajši uravnavi se svet postavi pokonci. Smer potegne rahlo v levo po nekakšni vseklini (zelo strmo, II) mimo sidrišča do vstopa v kamin/žleb, kjer izpostavljenost doseže vrhunec. Ob urejenem sidrišču nad žlebom znova pozdravimo sonce. Do najvišje točke nas pospremi lagodna stezica.

Viš in Krniška špica z vrha Visoke Bele špice po vzponu po Severnem razu ...

Na Škrbino sestopimo z vrtoglavim spustom ob vrvi, pospravimo opremo ter se odpravimo naprej po grebenu. Razgledna pot Stoletnice premore adrenalinski prehod prek globoke škrbine, kjer so lestev nadomestile povsem nove skobe. Na Krniško škrbino nas pripelje rov iz I. svetovne vojne, v katerem je obvezna svetilka. Med povratkom v dolino Bogdani Severni raz kar noče dati miru. »Mejduš, Stane, sem se moramo čimprej vrniti! Pojutrišnjem, bi šlo? …

Najtežji prehod na poti Stoletnice ...

Razgleden greben proti Krniški škrbini ...

Kozel vabi na Krniško škrbino ...

Ker za petek popoldne vremenoslovci napovedo nevihte se v Kranju dobimo ob 3.30. Na izhodišču nas pričaka trda tema. Na stezi med rušjem pospešim korak. Nebo brez oblačka, opojna oranža, ki umiva lica gora – prizor, ki ga fotografsko oko ne sme zamuditi. Med čakanjem na klapo požiram prebujajočo skulpturo Visoke Bele špice. Popoln ožarjeni kamen ... Bivaka tokrat samevata. Družbo nam delajo kozorogi z mladički, ki se brezskrbno prestopajo z roba na rob. Po krajšem počitku in pripravi opreme gremo pod steno. Med hojo humorno izdavim prikrito tesnobo,  »Kot bi me gnali pred strelski vod!« Začuda me bližnji pogled na strašansko visoko steno povsem umiri. »20 metrov desno od najnižje točke stene, II, III, IV+, III, IV- …«, se z definicijo smeri oglasi Bogdana. Pričakovanj polni izrazi na obrazih so nedvoumni; varijanta 'b' iz vodnika dokončno odpade. Z Bogdaninim možem Ladom, ki bo ves čas plezal prvi, v zgornji tretjini gladkih plošč odkrijeva namišljen prehod. Za Ladom se na vrv naveže sin Tim, pa jaz in kot zadnja Bogdana z obilnim nahrbtnikom. Prvi raztežaj se sprva zdi lahek, a ker še nismo ogreti ... Pri drugem štantu se dokončno vdam v usodo. Popolna izpostavljenost, neverjetni prehodi, sanjsko čvrsta skala z obilo oprimki in stopi – poezija! Smer sledimo brez večjih težav visoko do markantnega roglja/luske, kjer pa nas zbega. Ker nadaljevanje po razu izgleda vse prej kot prijetno, pri ličnem štantu pod lusko sklenemo izvesti obhod. Sam sem namreč prepričan, da s prečenjem v desno zlahka posežemo po varijanti 'b'. Itak naj bi se tukaj nekje smeri združili. Domnevo potrdi italijanski plezalec, ki ga ugledam pod desnim robom. Po dokaj lahkem prečenju nas v ozkem kaminu pričaka klin. S strmim plezanjem končno dosežemo raz, kjer se težave unesejo. Tu me pobara namig iz vodnika, ki pravi, da se je modro držati ostrine. Pričakata nas še dve težavnejši mesti, pri zadnjem štantu na udobni ploščadi pa kar ne morem zdržati. Firbčno se prestopim po lažjem svetu na levi, kjer za skalnato gmoto ugledam nebo!

Vstopni raztežaj v steni ... Smer zavije levo do štanta ...
Z alpinizmom seznanjeni Tim le uživa ... Dih jemajoča prečnica (klini) ... Nič ni podarjenega ...
Zadnji težji detajl pred izstopom ... Še spust ob vrvi ... ... in voila, večerni pogled za bogove ...

Priti na teme tako prestižne gore je nedvomno privilegij. Uspeh se me po izdatni abstinenčni hribovski krizi še toliko bolj dotakne. Že res, da je plezati prvi v navezi neprimerljivo z udobjem varovanja od zgoraj, a občutka dotika popolnosti po takšnem vzponu vseeno ne morem prezreti. Le en majav oprimek v približno 280 metrov dolgi smeri ...
Še največji strah, ki sem ga doživljal v steni, je bil strah pred poslabšanjem vremena. Nevihte si nisem upal niti predstavljati.

Zaključil bom z mislijo prijateljice Marjete, ki se mi je usedla v srce. "Gore so ljubezen za vse življenje. Če jo imaš, vedno najdeš smisel v vsakem početju, tudi v dolini."

Lep gorniški pozdrav.  

Stane

Komentiraj (3):

Igor Pavlič, torek, 1. september 2015, ob 19:18

Smer ima še vedno dve "mesti" štirice, eno poč (slaba štirica) in eno zajedo (dobra štirica). To smer smo ponavadi plezali s tečajniki ob priliki zaključkov plezalnih šol, običajno v maju. Spodnji del je prvi plezal plezal leta 1933 F. Krobath s tovariši, vso smer pa 18. 7. 1935 C. Prato and A. Zanutti. Prva sta se na vrh povzpela 2. 8. 1886 Andrej Komac-Mota in Julius Kugy. To je tudi najlažji dostop na hrib, za spust je zabitih nekaj klinov. več o tem: http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_2012_04pr.pdf

Davorin Podrepšek, četrtek, 3. september 2015, ob 17:41

Mihelič v svojem vodničku (Bele Vode ) opisuje varianto na raz (ki je v bistvu original ) od Kluga in Stagla ,ki sta že leta 1916 zlezla po ,sicer samo zgornjem delu raza. Tudi v Italijanskem vodniku Quartogrado avtor opiše Klugovo smer kot original .

Igor Pavlič, četrtek, 3. september 2015, ob 18:14

Tine Mihelič v svojem vodničku navaja tri smeri v Visoki beli špici: pod tč. 1 "NORMALNO SMER", to je smer prvopristopnikov Komaca in Kugyja, pod tč. 2 "SEVERNI RAZ" (F. Krobath s tovariši, 1933) , ter pod tč. 2A "VARIANTO (H. Klug, H. Stagl, 1916),kjer omenja, da pripelje na raz na sredini njegove višine z desne. Osnova vodnička je bil Buscainijev vodnik Alpi Gulie(CAI Milano, 1974), kjer pa avtor piše takole: https://books.google.si/books?id=jQSLVb1MPsUC&pg=PA302&lpg=PA302&dq=Buscaini+Cima+alta+Riobianco&source=bl&ots=N2cIG6q1MZ&sig=nDIipPwQjNsWBG-cVEXwcoYq-Lg&hl=sl&sa=X&ved=0CB8Q6AEwAGoVChMInfODtaDbxwIVwzwUCh086Ar_#v=onepage&q=Buscaini%20Cima%20alta%20Riobianco&f=false

eXTReMe Tracker