Silvo Baznik: Kolesarjenje za sladokusce preko Ljubljanskega 
barja po planoti Menišije.
Z jutranjo zoro kolesarim v mesto, kjer se mi pridruži prijatelj in me popelje dogodivščini naproti. Iz mestnega vrveža kolesariva po Ljubljanskem barju, kjer srečava nekaj jutranjih tekačev, a ko zavijeva bolj proti jugu, sva na kolovozu le midva.
Tako prispeva v Iško vas in pričneva vzpon na Gornji Ig, ki je gručasto hribovsko naselje v Krimsko-Mokrškem hribovju na zakraseli planoti. Kolesarjenje nadaljujeva po samotni makadamski gozdni cesti nad Iškim Vintgarjem in plezališčem nad njim proti Rakitni in pripeljeva do prve samotne domačije, se povzpneva do naslednje kmetije, kjer je pogled na Slivnico.
Kolesariva dalje po kolovozu malce gor in dol, da končno prideva na asfalt in v Rakitno, ki leži ob robu najvišjega kraškega polja v Sloveniji, sredi krimskih gozdov. Ustaviva se ob jezeru in stopiva na osvežilno pijačo ter nato zajahava najina konjiča ter pedalirava na klanec do Pikovnika, naselja nekaj hiš, od koder sledi spust v vasi Kržišče, Beč, Zupeno in v Gorenje Otave s cerkvico Sv. Andreja. Sledi kolesarjenje v Stržišče in že se nahajava na planoti Menišija, ki se vleče od Blok na jugovzhodu proti Rovtarskemu hribovju na severovzhodu. Z njim se stika v ozkem pasu med Vrhniko in Logatcem ter loči Ljubljansko barje od Notranjskega podolja. Planota ima razgiban in vrtačast kraški relief med 700 in 800 metrov nadmorske višine in razen izvira Brejnice nima površinskih vodotokov. Na tem območju je do sedaj registriranih stoosemindvajset jam in brezen.
Nadaljujeva kolesarjenje preko Kožljeka do vasice Dobec, verjetno poimenovana po hrastu in kjer zapustiva asfaltno cesto ter se usmeriva na makadam. Takoj za vasico stoji cerkvica sv. Lenarta iz daljnega 1322 leta, povečana nato leta 1770. Pod njo je kapelica Matere božje s pipo in vodo, ki je na vročem soncu zlata vredna. Ustaviva se in osveživa, preden nadaljujeva po gozdni cesti s spusti in dvigi, ki se nočejo in nočejo končati. In kilometri se nabirajo, nabirajo.
Končno pogledava iz gozda ob avtocesti pri počivališču Lom. Po ogledu z mostu se vrneva v gozd in nadaljujeva po gozdni poti za Pokojišče a nato po nekaj kilometrih s kopico kratkih vzponov in spustov zavijeva v smer Logatca in pri izvozu za Logatec zopet pokukava na avtocesto, kjer je daljši zastoj. Še enkrat na gozdno cesto in po nekaj kilometrih pod viadukt in mimo vojaškega področja prideva na cesto Logatec – Vrhnika. Mesto naj bi po legendi ustanovili Argonavti, ki so pod vodstvom Jazona pripluli po Savi in Ljubljanici. Na izviru Ljubljanice so morali ladjo razstaviti in prenesti po kopnem do obale Jadranskega morja. Spustiva se v stari del mesta in kolesariva do križišča za Borovnico.
Cesta vodi skozi Verd do Bistre, nadaljujeva po obrobju Ljubljanskega barja v Borovnico, Goričico, Prevalje, Kamnik in Podpeč, kjer se usmeriva na še vedno zaprto cesto do Lip in Črne vasi, kjer sledi fotografiranje znamenite plečnikove mojstrovine, cerkve Sv. Mihaela.
Nadaljujeva kolesarjenje v Ljubljano, kjer se s prijateljem razdruživa in greva vsak v svojo smer. Še desetkilometersko pedaliranje in ustavim po stodvajsetih kilometrih poti pred domom.
Kolesarjenje po Menišiji je nudilo večino značilnosti večdeset kilometrskega gorskega kolesarjenja od širokih, ozkih, prašnih gozdnih cest, kolovozov in poti do vožnje sede in stoje na kolesu, številne vzpone in spuste, sestope in potiskanja kolesa do veliko pričakovanega nepričakovanja, blage in ostre ovinke, samotne in mirne poti, ko slišiš le ptice peti.
Nekaj statističnih podatkov brez kolesarjenja od doma v Ljubljano in nazaj: dolžina 100,4 km, čas kolesarjenja 6 ur 20 minut z 1643 višinskimi metri razlike, skupni čas 7 ur 20 minut, povprečna hitrost 15,8 km/h in največja hitrost 55,8 km/h.