Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zvoh

   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
   
ponedeljek, 10. avgust 2015, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1950

Silvo Baznik: Se bodo lepo videle gore z današnjega cilja ali ne, to je bilo vprašanje, ko sem pričel kolesariti.

Še preden pride zora, sem pokonci. Hitro pripravim zajtrk, se pripravim in na ženino vprašanje, kam hitim, odgovorim, da gledat krave. Tako za malce jutranjega humorja, ki nikoli ne škodi.

Z dnevom sem na kolesu in po malo prometni cesti brzim proti Domžalam, ko se na obzorju pojavi sonce. Prekrasni pogledi in nastale so lepe fotografije. Iz Domžal v Rodico in nato proti Mengšu. Ta del ceste je naravnost obupen, me premetava kot bi bil na gozdni poti a na srečo sem kmalu na boljšem asfaltu in iz Mengša zavijem proti Mostam. Sedaj je že veliko prometa a to ni nič čudnega, ker kolesarim v smeri letališča. Peljem skozi Lahovče, kjer smo davno tega v teritorialni skozi topovske cevi spremljali letala. Če sem zjutraj menil, da bom nekaj ur lahko kolesaril na zmerni temperaturi, sem se uštel. Postaja bolj in bolj vroče in ko sem v Spodnjem Brniku, zavijem proti Cerkljam. Sonce kljub kopreni in sopari greje in greje, pogled proti goram pa mi pove odgovor na jutranje vprašanje. S kakšnim lepim razgledom ne bo nič.

Tako prikolesarim v Grad in do pričetka klanca proti Ambrožu.Treba je prestaviti v lahkotnejše prestavno razmerje in hitrost pade najprej na deset, na strmini še malce navzdol in po dobrih dveh kilometrih se malce vzravna a ne za dolgo. V stalnem vzponu prikolesarim mimo Stiške vasi in nadaljujem navkreber do Ambroža. Prehitim nekaj kolesarjev in nekaj kolesarjev prehiti mene. Tako pač je, vedno se najde nekdo, ki je hitrejši in močnejši. Peljem mimo zadnje kmetije s cerkvico. Sveti Ambrož velja za zavetnika čebelarjev, svečarjev, čebel in domačih živali. Klanec se kmalu postavi pokonci in porabim več moči kot bi želel a vztrajnost je lepa čednost in ta me pripelje po skoraj dvajsetih kilometrih vzpona do planine Jezerca. Tu se običajno kolesarji s cestnimi kolesi obrnejo, jaz pa nadaljujem po makadamu do Doma na Gospincah. Do sem od doma sem se povzpel že za tisočdvesto višinskih metrov. Sem v množici pohodnikov in z malo manevriranja pridem mimo ter nadaljujem vzpon po Tihi dolini proti Domu na Krvavcu.

Tu že moram nekajkrat kratko sestopiti saj podlaga žal ne dopušča enakomernega tempa zaradi večjega števila kamnov in peska. Nadaljujem kolesarjenje dokler zmorem a pred zadnjim vzponom ne gre več. Sestopim in porivam ob sebi kolo na najvišjo točko današnje ture, na Zvoh. Vrh je na višini 1971 metrov, kar pomeni tisočsedemsto višincev. Zbit se usedem ob planinski skrinjici in predahnem.

Sledi fotografiranje, žal razgledi slabi in nato pojem še žitno ploščico, poplahnem grlo in počasi zapustim vrh z malce pešačenja in spusta na kolesu. Nižje, ko strmina popusti, sem venomer na kolesu.

Pri domu na Krvavcu se odločim za spust proti Kriški planini. Dva padalca se trudita vzleteti a dokler sta v dosegu pogleda, jima ne uspe. Po travnati strmini grem peške ob kolesu, nižje na poti pa zopet kolesarim in preko planine pridem nazaj na makadam in do planine Jezerce.

Še tu naredim posnetke in osvežim suho grlo ter pričnem spust po asfaltu. Navzdol gre hitro, skoraj tako kot avtomobili in zavore poskrbijo, da ne gre prehitro.Ko na križišču pride z leve kolesar, ga ustavim in v pogovoru mi pojasni pot do Kamnika. Tako namesto desno na Ambrož, grem levo in po nekaj kilometrih pridem do Šenturske gore, kjer se cesta strmo spusti v dolino in pelje do Tunjic. Prometa skoraj ni in zato je to dobra izbira za kolesarje.

Pred mano je še strm vzpon in nato spust v Kamnik. Prekolesaril sem že osemdeset kilometrov in še dvajset jih je pred menoj. Sonce je ogrelo asfalt in večkrat je potrebno popiti požirke iz bidona. Peljem v Vočji potok in naprej proti Domžal, kjer se ustavim pri ženini sestrični, da se osvežim in malce predahnem ter napolnim bidom z mrzlo vodo z nekaj kockami ledu. Dovolj za naslednje kilometre do doma, ko vročina puhti od asfalta.

Pred domom ustavim in ugotovim, da sem prevozil sto kilometrov. Stopim v hišo in pozdravim ženo. Kje si bil, me vpraša. Pri kravah, žena, pri kravah, ji odvrnem z mislijo na jutranjo šalo.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker