Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Begunjščica

četrtek, 6. avgust 2015, ob 05:28, Silvo Baznik, ogledov: 1839

Silvo Baznik: Jutranji pogled na vremensko napoved je vplival na spremembo planinske ture, namesto v Julijce greva v Karavanke in se odpeljeva na Ljubelj.

Ob prvih znakih jutranjega prebujanja stopava po nekdanjem smučišču. Na nebu za trenutek uzreva zadnji krajec, ki pokuka izza oblakov. Višje sva, več svetlobe je na nebu, ko stopiva s poti na melišča Šentanskega plazu pod ostenji Begunjscice. Ko sva sredi vzpona za nekaj trenutkov sončni žarki osvetlijo gore, ki zažarijo v zlatorumeni barvi. Hitro fotografiram.

Za te posnetke se je splačalo zgodaj vstati a oblaki vse prehitro prekrijejo sonce in stene gora so zopet v svoji sivini. Mirno in tiho stopava dalje, ko gamsa odbrzita po melišču proti Zelenici. Čez nekaj minut pa nama drugi gams nakloni nekaj trenutkov preden preči nad nama in se izgubi v ostenju Begunjske vrtače. Iz nahrbtnika vzameva čeladi in ju povezniva na najini glavi zaradi morebitnega proženja kamenja in tako nadaljujeva proti zahodnemu izhodu s plazu na greben Begunjščice.

Tu naju zajame piš vetra in potrebno se je dodatno obleči. Veter in oblačno nebo je najin spremljevalec pri nadaljni poti. Na predvrhu se pase in počiva čreda ovac in se mirno odmika z najine poti proti Velikem vrhu. Na višini 2060 metrov stoji obeležje in tu se najina današnja pot ustavi. Ogledava si gore v okolici. Blejsko jezero je komaj vidno, tako slaba je vidljivost.

Z vrha stopiva na južno stran v zavetrje in se okrepčava z dobrotami iz nahrbtnika. Da nisva sama, je poskrbel planinec in nekaj besed namenimo vremenu. Se bo razjasnilo ali bo iz oblakov kaj pricurljalo? Kdo bi vedel, ko še vremenoslovci ne vedo vsega. Veter noče pojenjati in čas je za odhod. Sprva hodiva nazaj po isti poti, nato pa po grebenu nadaljujeva na Begunjsko vrtačo, kjer sonce podari nekaj svojih žarkov visokim goram.

Na vrhu ne ostaneva dolgo. Spustiva se na markirano južno pot in srečujeva vedno več planincev. Spust po Kalvariji kar traja, da prideva na Preval, kjer stoji koča in od koder gredo poti proti Roblekovemu domu, druga proti Dobrči, tretja v Podljubelj in četrta, po kateri stopiva, na Ljubelj. Hodiva po Bornovi poti, ki je speljana skozi tunel z naravnim oknom, skozi katerega se odpre lep pogled na Ljubeljsko Babo in začetek Zajmanovih peči. Tunel omogoča enostaven prehod iz južne na severno stran gore. Pod nama so ostanki edinega koncentracijskega taborišča na slovenskem ozemlju v 2.svetovni vojni. Taboriščniki so v nemogočih razmerah izdolbli 1.5 km dolg predor skozi živo skalovje in povezali takratno Jugoslavijo in Avstrijo. Po izhodu iz tunela sva v nekaj minutah na najinem jutranjem izhodišču.

Zamenjava čevlje, dava nahrbtnike v avto in se odpeljeva na pijačo.

Ljubljana, 5. Veliki srpan

eXTReMe Tracker