Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kaj se skriva v ozadju mita o Triglavu

Večer, 26.06.04, Sobotna priloga - mag. Boštjan Šaver: V današnjem času prihajajo na plano prve resne študije in medijska razčlenjevanja, ki se spuščajo tudi v ozadje takšne mitologije. Eden izmed izvornih momentov omenjene mitologije je tako tudi mit o gori Triglav kot o slovanskem božanstvu

Kaj se skriva v ozadju mita o Triglavu


Na plano prihajajo prve resne študije in medijska razčlenjevanja, ki se spuščajo v ozadje osrednjega mita slovenstva in njegovih nezavednih zgodovinskih preoblikovanj


V preteklem desetletju smo na kolektivni ravni še posebno vneto postavljali državne stebre, katerih temelj je bil pogosto prezrt - namreč mit o Triglavu že dolgo predstavlja osrednji mit slovenstva, ki je bil v preteklosti pogosto predmet nezavednih preoblikovanj. V današnjem času pa prihajajo na plano prve resne študije in medijska razčlenjevanja, ki se spuščajo tudi v ozadje takšne mitologije. Eden izmed izvornih momentov omenjene mitologije je tudi mit o gori Triglav kot o slovanskem božanstvu, ki sicer še danes v znanosti ni dokončno potrjen.


Spletna stran slovenske vlade - vsakdanjostni vidik triglave mitologije


Popolno število


Razčlenjevanje pomenoslovja Triglava in s tem povezanih univerzalnih kulturnih tridelnih struktur lahko pričnemo s simboliko števila tri, ki izraža razumski ali duhovni red v Bogu, kozmosu ali človeku, združuje troedinost živega bitja - tako pravita francoska humanista Jean Chevalier in Alain Gheerbrant. Kitajci, denimo, pravijo, da je tri popolno število, tudi za kristjane predstavlja popolnost božje enotnosti enega boga v treh osebah, v budizmu Trojni dragulj ali Triratna predstavlja Budo, Dharmo in Sangho, tudi v hinduizmu je božja manifestacija trojna v manifestaciji Trimurti - Brahme, Višnu in Šive.

Po nekaterih domnevah so številni trojni liki, ki so obstajali v Galiji v rimskih časih, predstavljali potrojitev jakosti ali plurala maiestatis. Chevalier in Gheerbrant tako omenjata, da je trikefal ali triglav nedvomno najpomembnejša verska figura te vrste - v keltskem panteonu nastopa precej trojnih osebnosti ali osebnosti v trojicah, hkrati pa lahko takšen lik interpretiramo tudi kot tri različna stanja istega bitja. Tako gre, denimo, za tri stanja (spanje, sanje, bedenje) ali prehode skozi tri svetove (nebo, zrak, zemlja) ali celo za časovne prehode (preteklost, sedanjost, prihodnost). Trikefal se je občasno pojavljal tudi v romaniki, po letu 1628 pa je s prepovedjo papeža Urbana VIII. takšno simbolično predstavljanje Trojice postopoma izginilo.

Med trikefalnimi bitji je najbolj znani slovanski bog Triglav, ki je vedno prikazan s tremi glavami, te pa predstavljajo poklon njegovi univerzalni prevladi nad nebom, zemljo in podzemljem. Vsekakor je kefalnost močna mitološko obarvana tema - glava že pri Platonu predstavlja univerzum in mikrokozmos. V keltski in številnih drugih mitologijah glava predstavlja nasprotnikovo moč in bojevniško veljavo, zato so v vojaških običajih pogosto sekali glave in jih zmagoslavno predstavljali kot trofeje. Denimo glava velškega kralja Brana, ki so jo njegovi premagani spremljevalci prinesli z Irske, je pokopana na belem griču Gwynrynu v Londonu - neodkrita bo branila britanski otok pred slehernim napadom. Seveda so v številnih mitologijah sveta znana večglava bitja, od živali in ljudi do bogov in boginj - pri čemer pogosto vsaka izmed posameznih glav predstavlja posebno manifestacijo bitja. Naga je kača s sedmimi glavami, ki simbolizira neskončno plodnost, prav tako v antični mitologiji zasledimo tri glave boginje razpotij Hekate in tri glave psa čuvarja pekla Kerbera, ki predstavljajo razmerje s tremi svetovi; ali pa dve glavi Janusa, ki omogočata pogled v preteklost in v prihodnost, štiri ovnove glave egipčanskega boga Amona pomenijo duh štirih kozmičnih elementov, tri glave boga Indre predstavljajo vladanje trem svetovom ipd.

Saša Šantel je leta 1927 Triglav umetniško upodobil kot očakaKontekstualizacija univerzalnih tridelnih kulturnih struktur v luči slovanstva in slovenstva je po eni plati tesno povezana z omenjenim slovanskim bogom Triglavom, po drugi pa z univerzalnimi vidiki strukture tridelne slovanske ideologije, na katero opozarjajo nekatere zgodovinske študije in ljudsko izročilo. Struktura tridelne slovanske ideologije se ne odraža le v slovenskem/slovanskem panteonu, temveč tudi v samem prostoru - zgodovinar Andrej Pleterski, denimo, opaža, da se v pokrajini pojavljajo trojice svetih mest, ki sestavljajo trikotnik, v katerem se eden izmed kotov približuje geometričnemu kotu +/- 23.5, ki predstavlja navidezno razliko v višini sonca v času enakonočja in obeh sončnih obratov. Pri tem se tudi v opisih karantanskega ustoličevanja vedno pojavljajo trije kraji: Krnski grad - Karnburg, vojvodski prestol na Sveškem polju - Zollfeld in Gospa Sveta - Maria Saal. Vsi trije sestavljajo trikotnik z že omenjenim svetim kotom z vrhom v cerkvi svetih Petra in Pavla ob Krnskem gradu. Smer ladje v cerkvi pri tem kaže natančno proti vojvodskemu stolu - sosednji trojni točki svetega sestoja. V luči tega je zanimivo, da imajo omenjeno postavitev/smer samo cerkve, ki so v času pokristjanjevanja nastale na kultnih mestih izvorne slovanske religije - denimo cerkev na Blejskem otoku ali pa cerkev svetega Jurija na Legnu pri Slovenj Gradcu. Hkrati pa se univerzalne tridelne strukture odražajo tudi v številnih slovenskih ljudskih pesmih in pravljicah, v katerih nastopa, denimo, fantič, ki jezdi dekletu v vas čez tri gore, čez tri dole in čez tri zelene travnike, ali trije bratje, tri hčere, trije kraljeviči, tri peresa, trije gradovi, tri grahova zrna, tri zlate krone, trije jermeni, trije vrhovi ipd.

Od Baltika do Balkana


Po drugi plati pa pri razčlenjevanju slovanskega panteona etnolog Damjan Ovsec opozarja, da je polikefalnost značilnost baltsko/polabskih bogov, ki jo je še danes težko razložiti. Denimo pri slovanskih sosedih Ostjakih in Samojedih je znano božanstvo Starec, ki ima prav tako tri glave. Na podobno koncepcijo kefalnosti naletimo tudi pri opisu slovanskega boga Svantovida (tudi Svetovida) s štirimi glavami - zaščitnik vegetacije, kasneje pa tudi vojni bog. Med bojnimi bogovi Polabcev je s polikefalnostjo povezan tudi kip rujanskega boga Rujevita, ki je imel baje sedem glav in je bil opasan s sedmimi meči, osmega pa je držal v roki. Med najbolj spoštovanimi bogovi med Pomorjanci pa je bog Triglav, ki so mu bila v pomembnih mestih Szczecinu in Volinu posvečena glavna svetišča. Podobno neka kronika iz 12. stoletja prav tako navaja, da je bil Triglav vrhovni bog v Brandenburgu. Med svečeniki naj bi takrat prevladovala razlaga, da ima vrhovni bog tri glave zato, ker upravlja s tremi svetovi - z nebom, zemljo in s podzemnim svetom. Po drugi plati pa ohranjene skice slovanskega boga upodabljajo totemski kip Triglava, ki ima na vrhu tri glave, zazrte v različne smeri - kar lahko interpretiramo tudi kot simbolizacijo totalnega, panoptičnega pogleda (če povzamemo teorijo francoskega filozofa Michela Foucaulta), ki je na preži pred sovražniki.

Med navajanjem različnih omemb boga Triglava izstopa tudi neusklajenost, saj mu nekateri pripisujejo, da nikoli ni bil vseslovanski bog, temveč zgolj lokalna oblika sončnega boga pri baltskih Slovanih. Vendar takšno tezo spreminja dejstvo, da so boga Triglava poznali tudi alpski Slovani in južni Slovani - denimo neki ptujski urbar iz 14. stoletja (v okvirju salzburškega urbarja iz leta 1322), v katerem so zemljiški gospodje popisovali tlako svojih podložnikov, navaja v povezavi s takratno posestjo Ptuja, da obstaja v bližini kamen z napisom Triglav: prope lapidam Terglev.

Prav tako raziskovalec Miloš S. Milojević opozarja, da triglavega boga omenjajo v ljudskih pesmih tudi Srbi, delno že povezanega s krščansko sveto trojico: Ti junaci mladi hrabri, * velji vojni Triglavovi, * Triglavovi silna Boga, * Silna Boga najvećega, * Boga stara Pra Pra Boga, * I bogova sluzi svojih.

Znana je tudi pesem o Ivanu, ki nabira cvetje in spleta venec: Daje ga bratu mladjemu, * a Petru bratu koledu. * Petar ga plete te plete, * daje ga daždnom Dažbogu... * Petar ga plete te plete, * daje ga voju Perunu... * daje ga tovnom Velesu... * daje ga velju Jarilu... * daje ga svjetlu Svevidu... * daje ga silnu Triglavu, * Triglavu svetoj trojici.

Mitska bitja


Vpliv in pojavnost troglavega boga v srbski mitologiji Ovsec pripisuje tudi kontekstu pogostega pojavljanja troglavih mitskih bitij, kakršna so zmaji oziroma aždaje (perz. aždarh = zmaj), ali pa legendarne in zgodovinske osebnosti. Denimo za Oblačinsko jezero v Dobrniču so govorili, da je v njem skrit troglavi zmaj, ki naj bi ga bili ubili Turki. Podobno, vendar veliko bolj izrazitoalegoričnomitološko sintezo zmaja v gorskem okolju predstavlja v slovenskemizročilu Mirna gora v Beli krajini - po ljudskem izročilu je božja pot na goro nastala zaradi hudobnega zmaja, ki je živel v neki votlini na gori - z grmenjem, strelo, hudournimi oblaki in točo je uničeval belokranjska polja in vinograde, zato so kmetje nad njegovo votlino sezidali cerkev svetega Frančiška. Odtlej toče ni bilo več, goro pa so preimenovali v Mirno goro - Friedensberg (kakor povzema nekdanji semiški župnik Janko Štampar). V kontekstu alpske kulture slovenstva lahko opazimo tudi v tem primeru sintezo že razčlenjenih označevalcev: geografskega - goro kot vzpetino, religioznega - na vrhu gore je postavljena cerkev svetega Frančiška, sekularnega - na vrhu gore je postavljen tudi planinski dom, ki ga množično obiskujejo planinci. Tako je Mirna gora že za časa prvega razsvetljenskega osvajanja Triglava v 18. stoletju predstavljala popularno romarsko središče takratnih kočevskih Nemcev, celotne Bele krajine in sosednje Hrvaške, hkrati pa kronika navaja, da je v župnišču na vrhu gore do leta 1790 zagotovo bival tudi duhovnik. Ljudsko izročilo upodablja tudi stara romarska podobica z lavreatsko Marijo, ki se je ohranila do danes - poleg napisov v nemški gotici ima še podobo krščanskega svetnika Frančiška Ksaverija, pod njo pa podobo gore, na vrhu katere stoji cerkvica, na sosednjem hribu pa zmaj, ki bruha oblake, iz katerih švigajo bliski. Podobno sliko, ki povezuje krščanskega svetnika Frančiška z gorsko kontekstualizacijo, najdemo denimo tudi na renesančni sliki, naslovljeni Saint Francis Receiving the Stigmata - Sveti Frančišek prejema stigmo, ki jo je leta 1445 naslikal Domenico Veneziana. Izobeh primerov lahko razberemo, da je asketski/puščavniški sveti Frančišek v religiozni konstrukciji družbe označevalec mističnega kultiviranja pustih in odročnih krajev, gorskega sveta, ki terja podobno asketsko življenje, kot ga je živel Frančišek.

Bog ali zgolj oblika?


V primeru geografske točke in gore Triglava se tako zastavlja vprašanje, ali je v duhu rekla nomen est omen v slovanski mitologiji simbolizirala omenjenega triglavega boga vojne? V prid povezave slovanskega božanstva Triglava in imena najvišje slovenske gore tako piše že Anton Tomaž Linhart, ki v svojih spisih tudi razčlenjuje slovanski dualizem/tridelnost na podlagi dveh dobrih vrhovnih božanstev Svantevida in Beliboga, ter enega zlobnega božanstva Černiboga. Prav tako razčlenjuje tudi dve skupini nižjih bogov, kjer med slovansko-kranjskimi dobrimi bogovi omenja tudi boga Triglava, ki ga povezuje z goro Triglavom na Kranjskem. Slovenski razsvetljenec Linhart pri tem leta 1788 zapiše, da je "Triglav, kot pove ime, troglavi bog, ker so mu pripisovali oblast nad zrakom, zemljo in vodo. Častili so ga predvsem Slovani, bivajoči v severni Nemčiji, kjer so mu zgradili imenitne templje. Gora Triglav pri Bohinju, polna razkošnih prizorov divje naravne lepote in najvišji vrh na Kranjskem, se menda imenuje po tem božanstvu". V slovanskem izročilu je prav tako pogosto tudi imenovanje Triglaus, Trigelawus, Triglous, Tryglav ipd. Po drugi plati pa etnolog Ovsec opozarja, da nimamo nikakršnega dokaza o povezavi najvišje slovenske gore s pomembnim slovanskim bogom, ki se je prav tako imenoval Triglav - ime po njegovem mnenju izhaja iz posebne oblike gore. Trditev podkrepi s tezo, da v slovanskem panteonu Triglav ne spada med najvišja božanstva, sicer bi v povezavi z mogočno goro po njegovem mnenju moral imeti v ustnem izročilu lokalnega prebivalstva, predvsem pa v dediščini Ilirov, Keltov, Rimljanov in Slovanov, vsaj začrtane sledi. Vendar se je hkrati treba zavedati, da bi bile takšne sledi izredno netransparentno odtisnjene, saj so - kot opaža sociolog Jan Makarovič - le na obrobnih slovanskih območjih (kakršno je denimo ozemlje polabskih Slovanov, Rusov ali na južnem Balkanu) prvotna slovanska verovanja razmeroma nedotaknjena, po drugi plati pa so bili predniki današnjih Slovencev, alpski Slovani, izredno zgodaj podjarmljeni in pokristjanjeni - tudi zato se lahko upravičeno sprašujemo, kdo bi znal po vsem tem bajeslovju Slovencev razbrati slovansko dediščino in jo ločiti od ilirskih, venetskih, rimskih, germanskih, nemških, krščanskih in drugih usedlin.

V prid domneve, da je geografska točka, gora Triglav, nekoč simbolizirala slovansko božanstvo, po katerem naj bi tako dobila tudi ime, govorijo tudi rezultati znamenite Bernbaumove študije o svetih gorah sveta. Ugotavlja namreč, da svete gore pogosto utelešajo formo teles ali posameznih delov telesa, tako človeških kot živalskih. Takšna personifikacija gora je očitna tudi v izročilu slovenstva, ki se odraža predvsem v literarni in vizualni zapuščini - kajti eno izmed pogostih poimenovanj Triglava je tudi očak ali oča. V tem kontekstu je še posebno zanimiva genderizacija naravnih elementov, kakršne so gore. V mitologiji in kozmogoniji številnih ljudstev gore ali zemlja predstavljajo ženski element, ki je rodil svet in njegove prebivalce (že omenjeni primer najvišje gore sveta Chomolungme ali Jomolangme, ali pa švicarska gora Jungfrau, japonska gora Fudži), po drugi plati utelešajo tudi moški element, ki zastopa psihoanalitično instanco Očeta (alpski Matterhorn, biblijski Sion ali pa Triglav). Pred drugo svetovno vojno je tako slovenski umetnik in intelektualec Saša Šantel izdelal rezbarijo s podobo Triglava, na kateri se nad goro dviga glava dolgobradega starca s tremi obrazi, ki se oklepa vrha - v tem kontekstu upodablja alter ego triglave gore v obliki očaka - starega, častitljivega moža. Takšno metaforiko je uporabil že France Prešeren leta 1836 v Krstu pri Savici, ko opisuje goro Triglav kot "siv"ga kranjskega poglavarja s trojno glavo snežnikov".

Nedvomno je personifikacija Triglava očitna še v številnih drugih primerih, pri tem pa takšna praksa opozarja, da tako doba slovenskega krščanstva kot kasnejše mitologiziranje triglave silhuete v obdobju slovenskega komunizma koreninita v pomembni meri v slovanski mitologiji slovenstva. Tudi zato je treba takšno mitologijo obnavljati in nanjo tudi v luči aktualnih državnih obredov gledati kot pomemben temelj sodobnega evropskega slovenstva.

Mag. Boštjan Šaver


Popravili smo ime zgodovinarja Pleterskega, v časopisu je pisalo Janko.

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti