Večer, Zanimivosti - Denis Živčec: Srečko in Marjeta Gomilšak iz Gabrnika tekla do enega najvišjih vrhov Evrope
Kaj drugega daje življenju smisel, če ne nenehen klic po samopreseganju. To so besede indijskega duhovnega učitelja Šrija Činmoja. Nekateri jim sledijo, morda celo, ne da bi jih slišali. V težko pojasnljivi želji po tem, da bi v nov dan stopili boljši, močnejši, bogatejši za izkušnjo. Srečko in Marjeta Gomilšak, ultramaratonca iz Gabrnika v občini Juršinci, sta že takšna. Že zdavnaj sta nehala šteti nagrade in priznanja, ki sta jih osvojila z napori, ki se na trenutke zdijo nadčloveški, ob enem pa ostajata tako skromna, da se na tisoče kilometrov, ki sta jih v življenju pretekla, zdi nekako samoumevnih. Zakonca, stara štirideset in nekaj, kot v smehu sama pravita, sta aktivno živela že od nekdaj. Še danes ju, kadar imata čas, veže ljubezen do košarke, ki jo igrata za sprostitev. A ve se, da se najbolje počutita v tekaških čevljih. Pretekla in preplezala sta že marsikaj. Letos 25. junija sta se odločila uresničiti si skrito željo. Iz domačega Gabrnika sta v štirih etapah po približno 82 kilometrov tekla do 2132 metrov (skupaj z nadmorsko višino pa 3798) visokega avstrijskega Velikega Kleka (Grossglocknerja), enega najvišjih vrhov v Alpah.
Žulje je treba odmisliti
Skupaj sta pretekla približno 380 kilometrov, torej dva maratona na dan, pri tem sta prečkala tudi Maribor in Ruše, peti dan sta tekla do zadnje koče pod vrhom, šesti dan pa se nanj povzpela in nato vrnila v dolino. Na delih poti so jima družbo delali tudi prijatelji. In žulji na nogah Marjete Gomilšak, ki pa jih je - potem, ko jih je občasno bilo treba predreti - povsem odmislila. "Ni bilo samo luštno, ampak je bilo na trenutke zelo naporno, mučno," se spominja Marjeta, ki ji je tu in tam v mislih zazvenelo vprašanje - kaj je meni tega treba? "A potem narediš naslednji korak in greš čez to. In ko prideš na cilj ali vrh, te objame nepopisen občutek, da si nekaj dosegel, nekaj naredil. Le zbrati moraš toliko moči, da greš čez tisto mejo, ko se ti zdi, da bi bilo najlaže odnehati. Pri maratonih je zame to 33. kilometer. A ko stisneš zobe in pozornost usmeriš proti cilju, se stvari zgodijo same od sebe. Noge postanejo lahke, bolečine izginejo in zdi se ti, da zadnjih nekaj kilometrov kar letiš," pripoveduje Srečko Gomilšak in ne skriva, da kljub ljubezni do športa ni vse v njem samo prijetno. "Včasih si žejen, pa se ti misel na še en liter vode ali izotoničnega napitka dobesedno upre. A veš, da to pač potrebuješ," doda. Tek imata v nogah tako zelo, da težko sedita na miru. "Priznam, včasih, ko sem na kakšnem obisku, že po nekaj urah komaj čakam, da vstanem in grem. Da naredim nekaj korakov. Nemirna postanem," pravi Marjeta.
»Ko prideš na vrh, ne gledaš več nazaj,« pravita / Srečko in Marjeta Gomilšek. (Osebni arhiv)
"Kaj, če se ne vrneva?"
Seznam njunih dosežkov je osupljiv. Pretekla in preplezala sta več švicarskih štiritisočakov in osvojila 5642 metrov visok Elbrus v zahodnem Kavkazu. Še dobro se spomnita nenavadnih srečanj s policisti nekaterih kavkaških držav, ki so ju - nevajeni tujcev - kaznovali za prometne prekrške, ki jih nista zagrešila. Posebno mesto v njunih spominih ima Mont Blanc. Prebila sta se na slavni Tour du Mont Blanc in goro po poti, dolgi 170 kilometrov, obtekla, pri tem pa prešla Švico, Italijo in Francijo. Kasneje sta se na 4807 metrov visok vrh tudi povzpela in tam srečala nekaj, kar sicer v življenju srečata le redko - strah. "Nenadoma je nastalo nepopisno snežno neurje in mislila sva, da se ne bova več vrnila nazaj. Nič nisva videla, vse okoli naju je bilo belo. Seveda v takem trenutku pomisliš na svojo družino, a vso energijo, ki jo še imaš, usmeriš v to, da ostaneš priseben. Ne razmišljaš o tem, ali ti je žal … Le prebiti se poskušaš skozi te trenutke," se spominjata.
(Osebni arhiv)
Sanje o Špartatlonu
Leta 2010 sta zaslišala klic Himalaje in se s kitajske strani srečala s Karakorumom, kjer sta bila del odprave, kar je zanju nenavadno, saj vrhove običajno osvojita sama. Eden od njunih himalajskih spominov je tudi zastrupitev s hrano, s katero je moral opraviti izčrpani Srečko Gomilšak.
Kadar ne premikata mej človeških zmogljivosti, sta starša sinov, starih 16 in 20 let. Sponzorja, ki bi podprl njune podvige, nimata. Pravita, da ultramaratoni pri nas za sponzorje pač niso dovolj atraktivni, zato se financirata sama s svojimi dohodki in prihranki. Srečko je finančni preiskovalec na Finančnem uradu Republike Slovenije, Marjeta pa je sodelavka Zavoda Dornava, kjer, med drugim, v okviru skupinske rehabilitacije vodi tekaško skupino. Mentorica je pač več kot dober zgled. Želja in načrtov imata še veliko. Obtekla sta že Blatno jezero, se prebila čez Fruškogorski maraton in iz Gabrnika tekla naravnost na Triglav. Ena največjih želj Marjete Gomilšak pa je Špartatlon, tek med Atenami in Šparto, kjer bi se lahko z 246 kilometri spopadla v enem kosu.
Denis Živčec