Delo - Maja Prijatelj Videmšek: Bivak pod Skuto se zgleduje po strmi dvokapnici, značilni za lesene gradnje v slovenskih gorah. 
Primorske novice Dnevnik
Kakor na vrh s smetano obložene torte za piko na i položimo češnjo, tako je dobila Skuta, vrh v Kamniških Alpah, svojo češnjo z novim zatočiščem za planince. Njegovo podobo so zasnovali študenti šole za arhitekturo na harvardski univerzi pod mentorstvom slovenskih arhitektov Roka Omana in Špele Videčnik iz biroja OFIS arhitekti, uresničitev projekta pa so omogočili predvsem entuziazem številnih prostovoljcev ter sponzorji in donatorji iz tujine.
Novi bivak na Malih podih (2070 metrov) pod vrhom Skute je nadomestil starega, ki je več desetletij kljuboval času in ekstremnemu vremenu, a kljub temu verjetno še dolgo ne bi bil zamenjan, saj planinska društva, ki so oskrbniki bivakov, nimajo na voljo prav veliko denarja za to. Planinci, ki se podajajo na Skuto in druge vrhove v Kamniško-Savinjskih Alpah, so novo zatočišče tako dobili bolj po srečnem spletu okoliščin.
Arhitekta Špela Videčnik in Rok Oman sta lani jeseni s študenti programa Housing in Extreme Environments na univerzi Harvard pripravila 14 projektov bivakov v slovenskih gorah, Videčnikova pa se je nato za pomoč in z idejo, da bi postavili zavetišče nekje nad Bohinjem, obrnila na alpinista Anžeta Čokla. Ta ji je »kot ljubitelj osrednjega dela Julijskih Alp in predvsem z vidika trajnejše vrednosti in uporabnosti« predstavil idejo za rekonstrukcijo bivaka nad dolino Vrat. Po spletu okoliščin je bil že skoraj dokončan tja namenjen bivak potem postavljen pod Skuto.
Stroga funkcionalnost z estetsko noto
Čeprav je bivak po svoji namembnosti strogo funkcionalen objekt – zagotoviti mora predvsem varno začasno zatočišče pred slabim vremenom in prostor za počitek –, so študenti z ameriške univerze in slovenska arhitekta 14 konceptov bivakov nadgradili z estetsko noto, ki je skladna z alpskim okoljem. Všečnost štirih »finalnih« konceptov je Čokl preveril tudi s spletno anketo na družbenem omrežju in z mnenji različnih strokovnjakov. Največji odstotek udeležencev je glasoval za različico bivaka, ki se zgleduje po strmi dvokapnici, ki označuje številne tradicionalne lesene gradnje v slovenskih gorah.
Ta koncept je bil najbolj všeč tudi arhitektoma. Oblika in nekateri detajli bivaka so bili nato po nasvetih Čokla in statika Milana Sorča delno spremenjeni ter prilagojeni konkretni rabi, zahtevnim razmeram in boljši funkcionalnosti. »Deljena vhodna vrata omogočajo zasilni vhod tudi, če je ta delno zasut s snegom po snežnih metežih in zimskih viharjih. Pomembno je dodatno prezračevanje tako zaradi udobja kot nujnosti, če se v bivaku kuha na majhnih plinskih prenosnih kuhalnikih, kakršne nosimo v gore. Potem so tu še različni detajli za odlaganje opreme, obešanje oblačil in prostor za spravilo opreme,« pojasnjuje Čokl. Statik Milan Sorč pa je zaradi okolja, v katerem je bivak, moral smiselno upoštevati dodatne zahteve in obremenitve, kot so močan veter s sunki, velike količine snega in drugo.
Videčnikova in Oman pa opisujeta glavne značilnosti bivaka, ki ga sestavljajo trije moduli. »Prvi je namenjen vstopu, shrambi in pripravi skromne večerje. Drugi omogoča spanje in je hkrati prostor za druženje. Zadnji s pogradom je namenjen izključno spanju. Z obeh strani se skozi panoramsko steklo odpira prelep pogled v dolino Kamniške Bistrice in na sever na Skuto. Steklo je močno in najboljše izolativnosti, debeline dimenzionirane in preračunane glede na predvidene močne vetrove in snežno obtežbo, ki bi konstrukcijo lahko rahlo upognile. Strešna in fasadna obloga sta ekološki, reciklirani ter iste barve in strukture kot okoliške skale. Notranjost je iz macesna – prijetna in topla. Interier je asketski.«
Spoštovanje do slovenskega visokogorja
»Kljub majhnosti z vidika načrtovanja, logistike in umestitve,« pripominja Videčnikova, »je bil projekt bivaka zahteven izziv za več kot 50 sodelujočih, večinoma strokovnjakov, ki imamo izkušnje z gradnjami v bistveno večjih merilih.« Posebno zahtevna je bila tudi montaža bivaka s helikopterjem na izpostavljeni visokogorski lokaciji. Odgovorni zanjo so bili Matevž Jerman in Davor Rozman s prostovoljci Alpinističnega odseka Ljubljana Matica, pomagali pa so jim piloti Slovenske vojske in ljubljanske postaje Gorske reševalne zveze Slovenije. Skoraj vsi udeleženci so pri projektu sodelovali prostovoljno, s spoštovanjem in ljubeznijo do slovenskega visokogorja. Njihova želja je, »da bo novi bivak planincem dolga leta odlično služil in da bodo skrbni, saj bo le tako ostajal v enaki popolnosti«, dodaja Videčnikova.
Dela na njem še niso povsem končana, zato planincev še ne sprejema v svoje nedrje. Obvestilo, kdaj bo pripravljen za uporabo, bo objavljeno na spletni strani Alpinističnega odseka Planinskega društva Ljubljana Matica, ki ga upravlja. Kot više ležeče izhodišče je bivak primeren za (plezalne) vzpone v verigi Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pozimi. V neposredni bližini ni označenih planinskih poti. Do njega vodi zgolj neoznačena steza iz Kamniške Bistrice čez Žmavčarje, sprva skozi strm gozd, zatem se nekaj časa vije zložneje po pobočju, vmes gre na nekaj mestih čez strmejše, malenkost izpostavljene skalne prehode, Čokl opisuje pot.
V telefonskem pogovoru nakaže, da novi bivak pod Skuto ne bo edini, vendar so vsi nadaljnji še v povojih, zato o njih še noče govoriti. Ne skriva pa želje, da bi prednosti sodelovanja pri takšnih projektih prepoznalo tudi več slovenskih podjetij, saj je to navsezadnje prispevek k skupnemu dobremu brez ekonomskega interesa v ozadju. Spanje v bivakih je namreč brezplačno.
V slovenskih gorah je več kot ducat bivakov. »Večino so jih pred desetletji gradili alpinisti, ponekod tudi lovci ali celo jamarji,« pravi Čokl. »Marsikje so material na goro znosili na lastnih plečih in s spretnostjo lastnih rok postavili bivake. Zob časa je večino že dodobra načel kljub izjemnemu trudu ljudi, ki zanje skrbijo in jih upravljajo. Nekatere so zamenjali, drugi se dobro držijo, spet tretji so dotrajani in vsekakor potrebni korenite rekonstrukcije ali menjave.«
Maja Prijatelj Videmšek
Fotografije Anže Čokl