Freeapproved - Monika Weingerl: ... drugič letos 
Dolomiti - prvič
- Vedno je lepo videti nove kraje, zato sva tokrat odšla odkrivati stene na prelaz Duran.
Prvi dan sva plezala klasiko v Pali del Belii (Spigolo Soraru, VI-, 455 m), uživala v razgledih in samoti, saj v stenah ni bilo nobenih drugih navez.
Naslednji dan si je Blaž zaželel nekoliko težjo smer, zato sva šla plezati v Scalet delle Masende (Calabretto Verri, VII-, 365 m) z mislijo, da je smer tu pa tam opremljena s svedrovci. Res je bilo tako prva dva raztežaja, v tretjem, najtežjem, pa so bili svedrovci odžagani, na detajlu ter na stojišču, ki je sedaj bogatejši za en klin. Po četrtem raztežaju sva zato prestopila v klasiko Decimo in uživala v nenavadno razčlenjeni skali.
Po tem dnevu sva se preselila pod prelaz Gardena. Plezala sva v Mur de Pisciadu (Oltre la Porta, VIII-, 435 m), ki naju je navdušila. Smer ima sicer nekaj detajlov, vendar je plezanje kljub temu tekoče in uživaško. Za zadnji dan plezanja po Dolomitih sva si izbrala nekoliko krajšo smer v Parte Oscura della Luna (Legoland, VII, 200 m), saj je v mojih rokah bilo že bolj malo moči. Zopet sva se imela lepo, v glavi pa se že porajajo novi cilji.
Štiri dni Dolomitov sva hotela izkoristiti do zadnje minute, zato sva v četrtek že zelo zgodaj odšla proti Cortini. Najin cilj je bil v Tofani di Rozes (Pompanin - Alvera v I. stebru, V+, 470 m). Smer se je izkazala za lepo klasiko z veliko obiskovalcev, ki jo je bilo kar prehitro konec. Sledil je še udoben sestop do avta, hranjenje in spanje.
Naslednji dan sva se zopet podala v Tofano, in sicer v III. steber (Alvera - Pompanin, V+, 805 m).
Na tokratnem plezalskem izletu sva se pač odločila raziskati skrivnosti Tofane, in odkrila le, da je njena skrivnost lepota. Klasika naju je navdušila in kapo dol prvopristopnikoma leta 1946, ki sta našla logične in lepe prehode. Sestop tokrat ni bil prav nič udoben, saj naju je čakalo kar zajetno snežišče, ki je vsaj iz mojega vidika turo nekoliko popestrilo. Tretji dan je bilo napovedano slabše vreme, zato sva izbrala krajšo smer v Hexensteinu (Laubensassa, VI+, 215 m), kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj so kmalu začele padati prve kaplje dežja.
Četrti dan mi tudi velika želja in zagnanost nista pomagali, da bi se podala v steno. Pretekli meseci z malo plezanja zaradi poškodbe so pokazali svoje zobe in priznati sem morala premoč utrujenosti, zato sva se podala domov ... počivati do naslednjih Dolomitov.
Monika Weingerl