Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gora vseh gora

Delo, Kult - Špela Robnik: Matterhorn – 150. obletnica prvega vzpona / Z železnico na vrh

Anglež
je bil tisti, ki je prvi dosegel vrh te mogočne, 4478 m visoke gore, dolgo neosvojljive trdnjave. Skrivnostna, nedotakljiva in ponosna je s svojo ostro obliko zavračala vse osvajalce, dokler je ni dosegel Edward Whymper. Zgodba o njegovem podvigu 14. julija 1865 je dobro znana legenda, ki je še danes del vsakdana ob vznožju Matterhorna, v ledeniški vasici Zermatt. Zlasti letos, ko z njeno živo upodobitvijo zaznamujejo 150. obletnico tistega velikega dne.

Matterhorn, Monte Cervino (italijansko) ali Mont Cervin (francosko), impozantni očak, ki osamljen ločuje severni del Alp od južnega, je bil v 19. stoletju, v zlati dobi alpinizma, dolgo še eden redkih najbolj znanih vrhov, kamor človeška noga še ni stopila. Na štirih strmih stenah, ki jih ločujejo štirje grebeni, ni ostala niti snežna odeja, gora pa je tako vztrajno zavračala tudi alpiniste, ki so od leta 1857, ko je bil prvi poskus vzpona, iskali pot do vrha. Zlasti so poskušali po italijanski strani, po Levjem grebenu. Tudi Whymper, ki je dolgo študiral Matterhorn s številnimi vodniki, tudi z najboljšim lokalnim poznavalcem Jeanom Antoinom Carrelom. Slednjemu ni bila pretirano všeč ideja, da bi njihovo domačo goro prvi zasedel tujec. Tako je tudi sam začel pripravljati vzpon. Julija 1865 se je Whymper, popotnik, raziskovalec, pisec in ilustrator iz Londona, vrnil že šesto poletje in znova študiral uganko »neosvojljivega kralja Alp« na meji med Švico in Italijo, ki se ga je po toliko neuspelih poskusih že prijela misteriozna vraža, da bo za vedno ostal nedosegljiv. Lokalni gorski vodiči so menda tudi že zavračali bogate ponudbe tujih osvajalcev z veliko željo po slavi in ugledu.

Whymper ni verjel v tovrstne »gorske demone«, bil je racionalen človek in se zanašal le na dejstva, ki pa jih v tistem času ni bilo veliko. Smer mu je pokazal geolog Horace Bénédict de Saussure, ki je goro preučeval že leta 1792 in na podlagi prvih geografskih meritev določil, da je Matterhorn visok 4505 m (4477,54 m so leta 1999 izmerili z napravami GPS). S pomočjo njegovih študij se je odločil, da bo raje kot po jugozahodni smeri, italijanski strani, kjer je doslej poskušala večina, krenil po severovzhodu, torej po švicarski strani. Želel je prepričati tudi Carrela, naj oddide z njim po Hörnlijevem grebenu, a namesto tega je po naključju izvedel, da italijanski vodnik že sam načrtuje vzpon. Tako je hitro zbral svoje ljudi (spremljali so ga gorski vodnik iz Chamonixa Michel Croz, britanski kaplan Charles Hudson, lord Francis Douglas, neizkušeni Robert Hadow ter domačina Peter Taugwalder starejši in mlajši) in jih namesto v Cervinio odpeljal v Zermatt. Tam so gori pravili Matterhorn.

Odšli so 13. julija zgodaj zjutraj, opazili so Carrelovo skupino na Levjem grebenu in se sladko smejali, ko so naslednji dan sredi dneva dosegli sloviti vrh. A zgodba je pri sestopu dobila tragičen konec. Hadowu je spodrsnilo, vrv se je strgala in zgrmel je v prepad, s seboj pa potegnil še Croza, Hudsona in Douglasa. Kot so pozneje ugotovili, je bila prav vrv med Douglasom in Taugwalderjem zelo šibka, edina, ki se je razlikovala od drugih močnih vrvi. Štiri je pahnila v smrt, trem pa rešila življenje. Še danes jo hranijo v muzeju v Zermattu. »Dogodilo se je v trenutku. Slišali smo Crozove krike, drug za drugim so zdrseli navzdol, trdno smo se oprijeli skal. Za nekaj sekund smo videli, kako so po hrbtu drseli navzdol po ledeniku, več kot 4000 m. Ni se jim dalo pomagati,« je vodja odprave zapisal v pismu za Times.

Z veliko težavami so preživeli trije sestopili. Namesto da bi užival v junaških hvalospevih, se je močno pretreseni Whymper zaprl vase. Spomin na nesrečo ga je moril še vse življenje, leta 1911 pa je v Chamonixu umrl. »V gorah sem užil radosti, prevelike, da bi jih mogel opisati, in doživel stiske, na katere nerad mislim. S temi izkušnjami pred očmi pravim: Hodi v visoke gore, če te je volja, ne pozabi pa, da pogum in moč nič ne pomenita – brez pameti. Trenutna neprevidnost utegne uničiti srečo za vse življenje. Ne precenjuj se, pazi na vsak korak in pri začetku misli, kakšen bo konec,« je svoje spomine opisal tudi v znanem delu Scrambles Amongst the Alps.

Čeprav je po tragediji britanska kraljica celo pozvala, naj prepovedo vzpone na to nevarno goro, so le dva dni po prvi osvojitvi alpinisti do vrha priplezali tudi po italijanski strani, Matterhorn pa je ohranil status ene najteže dostopnih v Alpah in ga ima še danes, ko je eden najbolj prepoznavnih alpskih vrhov. Seveda so Whymperju sledili mnogi, Zermatt pa se je medtem iz pastirske vasice spremenil v znano smučarsko in alpinistično središče. Matterhorn je postal izjemno oblegan, poleti se nanj na dan poda tudi do 150 ljudi. Vsako leto jih morajo rešiti kakih 1200, gora vsako leto vzame okoli 15 življenj. Ob 150. obletnici vzpona, ki je pomenil tudi konec zlate dobe alpinizma, so v Zermattu sklenili, da mu bodo 14. julija letos »dali mir«. V čast pokojnim, ki so izgubili življenje na tej gori, na ta dan ne bo nobenega vzpona na vrh. Iz vasi bodo zrli proti njej in slavili ta naravni spomenik, goro vseh gora.

Špela Robnik 

 

 

  10.07.2015


 

Z železnico na vrh
Ob koncu 19. stoletja so okoli Matterhorna že navdušeno kovali velike načrte za gradnjo železnic. Številni vizionarji v času začetkov modernih tehnologij niso videli omejitev in so sanjali o tem, da bodo zgradili tir, ki bo turiste po več stopnjah popeljal vse do vrha te osupljive gore. Prvi železniški projekt so v Zermattu predstavili leta 1890, stal pa naj bi 4,6 milijona švicarskih frankov. Predvideval je vzpon z zobato železnico do Schafberga (2320 m), nato do Whympershütte (3130 m) in potem vse do vrha. A so te ideje ostale le na papirju, tudi ker so se mnogi uprli in zbrali več kot 60.000 podpisov proti tako drastičnim posegom v naravo. Je pa zato leta 1898 zaživela železnica Gornergrat, ki ponuja enega najbolj fascinantnih razgledov na Matterhorn.

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Gora vseh gora"

Franci Savenc,

Neobjavljeni podpisi k posameznim fotografijam:

Nad Matterhornom so se navduševali alpinisti z vsega sveta. / Sedmerica, ki je 14. julija 1865 prva dosegla veliki vrh. / Junaška zgodba, ki se je ob sestopu končala tragično. / Edward Whymper / Matterhorn je ohranil status enega najteže dostopnih vrhov v Alpah in ga ima še danes.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti