Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gonžarjeva peč:

  08.07.2015 15:00

 

Razstavo si je moč ogledati s čelado, plezalnim pasom, samovarovalnim kompletom. In lastno odgovornostjo.


Ogled je zastonj, lahko pa ga silo drago plačate. Foto: Grega Kališnik

petek, 10. julij 2015, ob 05:28, Franci Savenc, ogledov: 3944

Delo - Grega Kališnik: ... Od razstave se zvrti - Prva vertikalna fotopostavitev v Sloveniji, če ne na svetu

Gonžarjeva peč nad Vinsko Goro nedaleč od Velenja ni najtežja ferata, zavarovana plezalna pot na svetu, v Sloveniji, se bojim, gotovo. Levo in desno od 124 metrov napeljane zajle si ob premaganih 70 višinskih metrih od četrtka zlahka, pardon, stežka ogledate 11 fotografij.

Idejni vodja vrtoglavo nenavadnega projekta je 43-letni Iztok Čurči iz Velenja, »alpinist in pilot balona«, s preostalimi sedmimi dejavnostmi se noče postavljati. »Že dolgo sodelujem z društvom fotografov Svit iz Celja, trije njihovi člani so športni plezalci,« na duhovičenjih na facebooku nekomu kapne, da bi znotraj fotosekcije skup spravili še friko različico, to je skrajšava za free climbing, prevedel ne bom. Za predsednika pa Čurčija, ki se sprva resno otepa heca, potem sprejme, »a pod pogojem, da naredimo mešanico, fotorazstavo, a ne v galeriji ali kakšnem drevoredu«, kot se ponavadi dogodi, ko gre umetnost na zrak, »ampak vertikalno«, v skali. Iztok si ne more kaj, »višina me vleče«. In težko si je tamkaj predstavljati primernejši plac od zelo zahtevne jekleničaste poti, Gonžarjeve peči. Ki je krepak feratarski zalogaj, a v isti sapi parminutno dostopna.

Ideja o fotografijah na visoki ravni »pade na plodna tla«, torej, nikomur se ne zdi poden, v treh tednih pobudniki splezajo od razpisa do otvoritve, slavnostno se je cmarilo v četrtek ob 17. uri. Med Svitovci se razleze razpis, anonimni, žirija izbere enajst fotk »od več kot trideset prispelih«, naslov razstave je sila kunšten, skrajšam, gre za gorsko tematiko, motivika od slapu do gojzarjev. Velikega formata 80 krat 60 centimetrov, tiskano na ceradno platno.

Fotke naj bi visele, v Gonžarjevi peči ta izraz res pride do – izraza. Visijo eksponati, visijo obiskovalci, vobče je znano, da so feratarji velikokrat slični salamam, nenarezanim, v času sušenja namreč. Pa treba je vedeti, nad vsemi fotkami je Damoklejev meč, nevarnosti, ki groze platnom, kamenje, dež, veter, sonce, meni pridejo na misel še vandali, a ti so ponavadi preplašenčki in nad Vinsko Goro zanje ni kruha. Ako se bo Damokleju meč krhal, naj bi enajsterica visela od 2. julija do drugega dne osmega meseca. »Ves čas bomo nadzorovali postavitev, če bo katera fotka poškodovana, jo bomo zamenjali«, enako sprintali, preverjali bodo vpise, vtise, »če bo obisk opazno večji, bomo razstavo podaljšali«.

Žičniki in vrvice

Gonžarjeva peč je zavarovano območje, tam v sferi naravne dediščine, »pri postavitvi razstave nam pomaga PD Vinska Gora, ki je pravni upravitelj smeri, pa zahvala gre krajevni skupnosti.« Dasiravno visoka kultura, v naravo ne sme posegati. Postavitve se lotijo alpinistično, ko je misija opravljena, smejo za misijonarji ostati le prstni odtisi. In lepi spomini. »Zabijali smo žičnike v razpoke in z vrvicami napeli fotografije.« Z žičniki? Le kaj bi to bilo?

Vemo, muzeji, galerije ob razstavah, s katerimi se posebej dičijo, pripravijo vodene oglede, da obiskovalci ne buljijo kot teleta v nova platna, ampak zadeve tudi razumejo. Nekaj podobnega sem si privoščil, bilo je dve urici pred otvoritvijo, tudi sam, ko je razstavno skalovje še samevalo in se nastavljalo soncu, ki je prijetno grelo s kakimi 30 Celziji. In Čurči je bil galerist, kustos, strokovni sodelavec galerije Gonžarjeva peč, kakor želite, meni je bilo vseeno, samo da je imel štrik in sem lahko odigral srečneža na vrvi(ci).

Resnici v prid pripomnim, da sem se, nekoč nekoliko slep feratar, z Gonžarco spopadel cirka desetkrat. Tokrat, nekoliko iz vaje in obtežen s svinčnikom, blokcem in fotoaparaturo, si nisem drznil afnati. Kdor je hotel plezalsko premagati Gonžarco, jo je moral preplezati. Enako mora storiti vsak, ki si hoče ogledati razstavo. In biti ob estetskem uživanju še toliko bolj previden kot le ob napenjanju ročnih mišic. Čelada, plezalni pas, samovarovalni komplet, za manj vajene morda plezalniki, feratarske rokavice ... Takole bi naznačil, ogled je zastonj, odprto non in stop, lahko pa ga sila drago plačate. V letih, kar zahtevna ferata živi, je bila na delu tudi smrt. In še nasvet iz prve (poškodovane) noge, klecnete ali do krvi ranite se lahko že pred vstopom v galerijsko zračnost.

Ker se srečanj, kjer so prisotne višje inštance, sila nerad udeležujem, sem naknadno izvedel, da se je priložnosti primernega kulturnega programa udeležilo malone, malo je torej manjkalo do 50, 48 ljudi. Ko so prerezali otvoritveni štrik, bognedaj plezalskega, šlo je za razvezovanje prusikov, pa je prvenstvo telesno-kulturnega doživetja šlo Milanu Domitroviču, možaku, ki mu gre največja zahvalna mera, da je razstavišče, ups, ferata sploh našlo prostor pod soncem, dežjem in podobnim. Gotovo upravičeno. Po Iztokovih in mojih prstnih in nožnih odtisih in polurnih spominih se je povzpelo enajst ljubiteljev gorniške fotografije. Pretirane gneče v galerijskih zračnostih niti ne pričakujejo. Se pa človek vpraša, primerjaje kakega Pikasota, ob katerega delih se tarejo tisoči, in Gonžarsko razstavo, ki je namenjena izbrancem – kaj je visoka umetnost in kaj pop?

Naprednejši ste gotovo že imeli skušnjo s kakšnim umetnostnim zgodovinarjem, ob katerega razlagah naoljenih platen ste skoraj stoje zaspali. A predstavljajte si, da vam kustos, galerist ali pilot balona, dolge metre nad tlemi vsake tri minute zabrusi: »Ne hodi mi po štriku, te bom v rit sunil!«

Sklenemo – visoko umetnost v vsako slovensko vas. Ali vsaj v vsako steno nad slovenskimi vasmi.

Za nesrečnike, ki ne morejo biti hkrati zaljubljeni v vertikalo in estetiko, pa je ob vstopu v ferato print s pomanjšanimi izpeljankami velikank v steni – kozorog, Rimska cesta, slap, kavka, gore tako, gore drugače.

Grega Kališnik, NeDelo 

Oznake: FOT
eXTReMe Tracker