Delo - Romana Dobnikar Šeruga: Zveni noro, a je izvedljivo: 30 kilometrov v desetih urah, v osmih, če se vmes ne izgubiš
Vsi so na dopustu. Doma smo ostali le tisti, ki nimamo časa ali denarja za dopust. Ali obojega. Možnosti sta dve: prva, depresivno se zabubiti pred televizor, druga, lotiti se nečesa, za kar ne rabimo ne veliko časa ne veliko denarja. In tako je padla odločitev: greva peš iz Ljubljane v Škofjo Loko.
Predlog ni tako ubrisan, kot zveni. Pot iz Ljubljane do Škofje Loke namreč ne pelje samo po asfaltni regionalni cesti št. 211, ampak tudi čez Polhograjce. Tako namreč piše v kultnem Sidartinem izletniškem vodniku Izleti po ljubljanski okolici. To je zadnji, petdeseti izlet. Težave? Tehnično lahka, vendar dolga in naporna tura. Dolžina? Osem do deset ur. Nič takega, česar ne bi zmogli.
5.30 Koliko sendvičev človek potrebuje za 30 kilometrov hoje? Ko sem bila pred več kot štiridesetimi leti na šolskem izletu v Škofji Loki, seveda z avtobusom, mi jih je mama pripravila sedem. Menda bosta tokrat dva zadosti. Pa tri steklenice vode in dve frutabeli.
6.00 Najzahtevnejše logistično vprašanje, kako priti na začetek pešpoti, sem proučila že dan prej. Ugotovila, da za mestni avtobus že dolgo ne potrebuješ več žetonov, vozni red pa ima lpp do minute natančno za vsako postajo zabeleženo na internetu.
6.20 Petka pripelje do minute natančno, urbano pritaknem po navodilu šoferja. Ob začetku avanture se počutim vsa vznemirjena. Kmalu se ohladim. Avtobus je namreč ledenica. Ker je napovedan vroč dan, sem oblečena minimalno. Še dobro, da vem, da mi je internet povedal, da traja vožnja do zadnje postaje 27 minut. Se bo dalo zdržat.
6.47 Saj ne morem verjet! Takoj pri zadnji postaji v Podutiku se začne klanec! Blagor Heleni, ki jo sin pripelje do odcepa na Toško čelo.
Še opaziva ne, kdaj sva v urici prišli do Toškega čela. Pot se še v prijetnem hladu vije skozi hosto, klepetava, ko da se nisva videli sto let. Da je na tej trasi treba paziti na kolesarje, ki drvijo navzdol, pa je dobro znano.
Tudi do Topola, večinoma uro po ravnem, je mala malica. Nikjer nikogar. Domačinom danes ni treba v službo, mestni, ki sicer tako radi za vikend oblegajo Katarino, še zlasti tamkajšnje gostilne, pa sobote očitno raje namenjajo pospravljanju in nakupovanju. Še gostilna Dobnikar je skoraj opuščena, sicer pa je prezgodaj za počitek.
9.00 Še ena pot, ki bi jo poznala tudi miže: na Gonte. Ko se tik pred etapnim ciljem pokaže odcep na Grmado, me skoraj zamika kratek dodatni vzpon, gor do čudovitega razgleda daleč naokrog. Ampak do konca poti je še dolga.
Na Gontah se pod velikimi senčniki že gosti vabljiva senca. Kislo mleko seveda imajo na kmetiji, pa tudi družbo, zgodnje pohodnike, s katerimi hitro steče običajna konverzacija: kako je vroče, kako Jakličeva bližnja posest, kako je na poti v Škofjo Loko ... »Aja, kar do Škofje Loke gresta? Veste, kmetija v Selih pa ne dela več.« Zelo koristna informacija, saj gre za edino postojanko v naslednjih petih urah, kjer sva si obetali mrzlo pivo. No, tudi topla voda bo v redu, ni druge.
10.15 Pot na Tošč je edini malo resnejši vzpon na vsej poti. Toliko da zlezeva skoraj do tisoč metrov, vsega skupaj je 750 metrov višinske razlike, nič dramatičnega torej.
Na Tošču je lepo, če je klopca na najvišji točki, kjer se usedeva in gledava tablo z napisom 1027 metrov, res Tošč. Piše namreč nič. Zdaj, gledano nazaj, vem, da to ni še nič. Od Tošča naprej namreč piše vse manj. Tudi z markacijami so nekam po gorenjsko skopi.
Sestop do sv. Jedrti je menda preprosta reč, po shojeni poti navzdol, nekje vmes je celo videti cilj, cerkveni turn. A kaj, ko se nenadoma pojavi neka nova, precej na široko vsekana pot, ki je ob mojem zadnjem pohodu, 17, mogoče 20 let nazaj, pri sveti Jedrti pač še ni bilo. Markacije nobene, kaj šele table. Pa pojdiva po stezici, je prijetnejša. In ko se že zdi, da so cerkvico v teh letih nekam prestavili, se le pokaže. To je eden najlepših kotičkov v vseh Polhograjcih. Res pa sonce neusmiljeno pripeka, treba je v senci pojesti sendvič za moč, a v resnici bolj prija voda.
11.30 Za pot na Ožbolta nama je kolesar pri Jedrti dal precej specifična navodila: ne iti tja, ampak tja in ne upoštevajta, kaj piše na tabli, a ko prideva do križišča, so nama pomembne podrobnosti obema ušle iz glave.
Cerkvico svetega Ožbolta, od koder bova prvič videli najin cilj in se začeli spuščati navzdol, je lepo videti na vrhu vzpetine. Ni daleč, si optimistično rečeva. Torej greva, kakor veleva smerokaz.
In takrat se začne križev pot. Da v Selu ni več kmetije odprtih vrat, sva že vedeli. Ni pa žive duše, ki bi nama potrdila, da sva na pravi poti.
Zdaj je prijetno senčno pot v gozdu zamenjala prašna makadamska cesta, ki le tu in tam usmiljeno ponudi malo polsence. Naj greva nazaj na križišče? Po par sto metrih skleneva, da je pot verjetno kar prava, le pogled na Ožbolta je bil varljiv: zračne razdalje ni veliko, ampak vmes je globoka dolina. Dolgočasen vzpon v opoldanski vročini poživlja le teoretično razglabljanje o tem, ali je to edina pot ali pa sva, neumnici, slabo poslušali poznavalca in zgrešili prijetno senčnato gozdno bližnjico.
13.50 Vrh! Iz goste sence razkošne drevesne krošnje se od svetega Ožbolta vidi daleč naokrog – v pravem vremenu, tokrat vse migota v vroči meglici. A na drugo stran je lepo videti Škofjo Loko. Mala malica! Še pol ure do sv. Andreja, potem še urico in pol do Puštala ... Do hladnega piva ...
14.00 Mahneva jo proti Škofji Loki na slepo srečo, po travniku navzdol. Pri prvem razcepu je hiša, na srečo pred njo dva domačina. Kje se gre do svetega Andreja?
Ja, kar naravnost.
In potem spet razcep. Levo ali desno? Recimo, da je vseeno. Potem se nenadoma pokaže markacija, ob njej pa dobro shojena pot. Hvalabogu. Ki pa se po petsto metrih konča v popolni slepi ulici. Torej spet nazaj, po levem kolovozu naprej. Je to pot do Andreja? Ali do kakšne druge vasi? Ne, samo do skladovnice drv.
14.30 Namesto da bi bili pri svoji zadnji cerkveni točki, sva brezupno zgubljeni v gmajni. Nazadnje se le pokaže znak življenja – hiša. Pes naju precej dobrovoljno pozdravi, upajmo, da je kdo doma. Končno se pojavi na vratih stara mamka.
»Dober dan. Iščeva pot do svetega Andreja, lepo prosim.«
»Veste kaj, gluha sem, nič ne slišim. Kaj bi radi?«
Ko iz mešanice vpitja in pantomime razbere, kaj imava v mislih, zelo samozavestno izjavi: »Ja, do svetega Andreja pa samo naravnost in ne levo in ne desno.«
In to za vsak primer dvakrat ponovi, kot da bi vedela, da sva prejšnjič pri Jedrti navodila slabo poslušali.
Samo naravnost, samo naravnost. Kaj pa, ko se pot razcepi na levo in desno? In ko naenkrat ne le, da nimaš pojma, v katero smer je sv. Andrej, še za Škofjo Loko nisi več prepričan?
Hm, ali zna katera vključiti gps na telefonu? Ali znava uporabit kakšen googlov zemljevid?
Na lepem se sveti Andrej prikaže pred nama. Nisem prepričana, če se ni iz usmiljenja premaknil za par sto metrov.
15.15 Že dolgo se mi katera cerkev ni zdela tako lepa. Tudi v resnici gre za lep primerek poznogotske božjepotne podružnice. Zraven je tudi čudovita gostilna, le da je bila tisti dan zaprta. Pa tudi sicer Pri Ruparju izgleda tako, kot da gostijo le vnaprej najavljene ohceti in petdesetletnice, pohodniki pa se morajo pač odžejati s toplo vodo.
No, tudi sveti Andrej, ki ima menda 60 prebivalcev, ni premogel žive duše, ki bi jo vprašali za pot. Je pa nekje markacija, za katero lahko post festum potrdim, da pravilno usmerja proti Puštalu.
Naj pripoved o zadnji uri in pol zgostimo. Da ni nobenih markacij, naju ne jezi več. Samo da gre navzdol, nekam proti mrzli pijači. Noge se premikajo avtomatsko, žulj, ki se oglaša na mezincu, je najbolje ignorirati, živahna debata zadnjih osem ur se je zožila na vprašanje, ali si ta hip katera od naju želi prehoditi Camino (enoten odgovor: NE).
Ko se nazadnje opotečeva iz hoste v dolino, ne moreva verjeti očem. Pred sabo vidiva velecesto. Še neodprto. Kje sploh sva? To naju v resnici sploh ne zanima, domačina pri prvi hiši Helena hlastno napade z vprašanjem:
»Kako daleč je do Škofje Loke?«
»1800 metrov!«
Finale
Teh 1800 metrov je bilo morda najdaljših 20 minut v mojem življenju. Asfalt pod podplati in sonce še vedno z opoldansko močjo sta poskrbela za vzdušje v vroči pečici, za markacije so premični veceji ob gradbišču. Levo vabljivo hladna Sora, midve pa brez kopalk, predvsem pa brez moči, da bi se spustili po nasipu navzdol.
17.00 Kavarna Vahtnca ima najboljše pivo na svetu. Škofja Loka ima najlepši Plac na svetu.
Škofjeloški župan pa ima srečo, da prejšnjo soboto ni bil v službi. Sicer bi se naposlušal pridige o tem, naj za božjo voljo da postaviti markacije in table, da bodo Ljubljančani znali tudi čez hribe najti pot do Škofje Loke.
Romana Dobnikar Šeruga
Foto: Helena Kocmur