Bojan Ambrožič: Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu 2015
Letošnje svetovno prvenstvo v gorskem maratonu je bilo v Švici, pod Matterhornom – najlepšo goro na svetu. Slovensko reprezentanco smo sestavljali Mitja Kosovelj, Aleš Žontar, Robert Kotnik, Boštjan Pinta, Bojan Ambrožič ter Mojca Kermavnar, Urška Trobec in Mihaela Tušar.
Maraton sam po sebi nikakor ni šala. Gorski maraton je še toliko bolj zahteven. In ker je šlo za svetovno prvenstvo, sem se želel na to tekmo optimalno pripraviti. Maraton zahteva ogromne količine treninga. Zato sem praktično ves prosti čas (kot ga sploh imam ob službi) podredil samo treningu. Prve teden priprav sem v treningu še užival. Potem pa je postajalo vse težje, saj je težko najti motivacijo za tako veliko teka. V tem obdobju niti na tekme nisem hodil. Na tistih ki sem pa bil, pa sem nastopil slabše od pričakovanj. Upal sem da sem bil zgolj utrujen od neprestanega treninga in da ko se bom spočil pred maratonom, bo vse v redu.
In res sem se v dneh pred maratonom počutil odlično. Na (700 km dolgo) pot proti Zermattu smo se odpravili šele v četrtek. Tomo Šarf in Mitja Kosovelj pa sta bila v Zermattu že od ponedeljka. Po celodnevni zelo utrujajoči vožnji sem bil zelo vesel, da smo se znašli v dolini Mattertal v osrčju Alp. Povsod okrog nas pa sami beli štiritisočaki z mogočnimi ledeniki. To je tisto kar zelo pogrešam v naših hribih.
Štartne številke smo prevzeli v vasi St. Niklaus, kjer bo sicer štart tekme. Potem pa smo se odpravili do kraja Täsch, kjer smo presedli na vlak za do Zermatta, saj je motorni promet v Zermattu povsem prepovedan. Po mestu lahko vozijo le lokalna električna vozila. Imeli smo srečo da smo bili nameščeni v hotelu na koncu mesta s pogledom iz razglednice na Matterhorn. Še drugič smo imeli srečo, da je bilo zaradi vročinskega vala nenavadno lepo in stabilno vreme. V celem tednu tu ni padla niti kapla dežja, Matterhorn pa ni bili niti enkrat zavit v oblake. Pred tremi leti sem že bil v Zermattu, pa Matterhrona niti videli nismo. Zermatt je zelo modneno (za naše razmere vražje drago) mesto. V primeru slabega vremena je težko tu početi kaj pametnega. Vsekakor je tu predrago da bi prišel sem brat knjige.
Naslednji dan je bil rezerviran za ogled proge. S zobato železnico smo se odpravili do Riffelsberga (2585 m), kjer bo cilj našega maratona. Zadnji kilometer proge poteka po idiličnem travniku s pogledom na Matterhorn. Tako je lepo tu da bi človek kar vriskal.
Zaradi vročinskega vala, pa je bilo še na tej višini prekleto vroče. Ničta izoterma je bila šele na višini okoli 4800 metrov! Spodaj v dolini, kjer bo štart, pa je bilo celo do 37 °C. Vse bolj in bolj nam je bilo jasno, da bo to tek v peklenskih razmerah. Zaradi vročine je organizator obljubil postavitev še treh dodatnih okrepčevalnic na progi.
Maraton se je resda zaključil na Riffelsbergu. Vendar obstaja tudi ultraramaratonska proga, ki se zaključi na Gornergratu na višini 3089 metrov. Resda je ultramraton le tri kilometre daljši od maratona, vendar je potrebno premagati kar 500 višincev več v boju s vse redkejšim zrakom.
Mi smo morali počivati pred tekmo. Zato smo se na Gornergrat odpeljali s železnico. Če na Riffelsbergu višine še nismo občutili, smo jo na Gornergatu takoj, ko je bilo potrebno iti dobrih pet minut peš do razgledišča nad postajo železnice.
Lani na svetovnem prvenstvu v ZDA, s tako višino nisem imel težav, ker smo trenirali tri tedne še na precej večjih višinah. Tokrat pa je bil to kar manjši šok za telo. Razgled z Gornergata je spet nekaj povsem imprevisnega. Nekaj kar mi pravi da moram priti čim prej nazaj sem, da obiščem te mogočne gore: Monte Roso (4634 m), Liskamm (4527 m), Kastor (4228 m), Pollux (4092 m) in Breithorn (4164 m). Pod njimi pa teče 14 km in 1,5 km dolg ledenik Gornergletcher. Seveda je od tu viden tudi Matterhorn (4478 m), ki pa iz te strani ne kaže svojega najlepšega obraza.
Zvečer je sledila še otvoritev svetovnega prvenstva s parado vseh reprezentanc po ulicah Zermatta. Potem pa smo se morali spočiti za jutrišnjo tekmo. Štart tekme je bil na srečo že ob 8.30, kar je pomenilo da vsaj na samem začetku ne bo žgalo sonce. Člani reprezentanc smo imeli štart 20 minut pred vsemi ostalimi tekači. Skupno je bilo na štartu sicer okoli 2000 tekačev, kar je precej že za navaden maraton, za gorski pa je to ogromno.
Pred štartom se na srečo počutil odlično, prepričan da mi bo šlo dobro. Najbolj me je skrbel še prvi, ravninski del proge. Zato sem sklenil, da začnem počasi. Prvih 20,5 km do Zermatta je na papirju ravnih. Začel sem tako da sem na začetku lahko še gledal na okoliške vršace in se nisem pretirano mučil. Vsekakor pa nisem napadal, ker sem vedel da je moja priložnost kasneje, ko se začne klanec.
Proga je potekala prvih 15 kilometrov ob reki Gornera, ki se napaja skorajda izključno iz okoliških ledenikov. Zato nas je le ta lepo hladila. Tek je bil za enkrat še čisti užitek. Vseeno pa sem mislil samo na to da ostajam hidriran. Okrepčevalnice so bile zelo dobro založene. Poleg vode, izotonika in kokakole, so nam bile na boljo tudi energijske ploščice in geli. Prostovoljci pa so nas hladili s prhami.
Trasa teka gre sicer ves čas rahlo navkreber po dolini Mattertal. Vendar je bil prvi strmejši klanec šele na desetem kilometru. Tu sem takoj z lahkoto pridobil deset mest, kar je pomenilo da imam dobre noge za tek v klanec, ki me čaka v drugi polovici tekme. Za tem je sledil kakšnih šest kilometrov dolg zelo dolgočasen ravninski del mimo mesta Taesch. Od 16. do 20. kilometra smo tekli prvič resneje navkreber ob zobati železnici do Zermatta.
Do sem sem tekel dobro in se v mislih že pripravljal na klanec, ki me kmalu čaka. Polmaraton sem pretekel v uri in 33 minut, kar je za to konfiguracije proge odlično. Potem pa me je iznenada začela boleti vranica in padel sem v krizo. Sklenil sem da se na štirih ravninskih kilometrih po ulicah Zermatta spočijem, preden napadem v klanec do Sunnege.
Žal do tega napada ni nikoli prišlo. 6 km dolg klanec do Sunnege (2280 m) sem sicer v celoti pretekel, a nisem bil hiter. Glava je želela, a noge pa niso hotele. Od tu pa je bilo do cilja še več kot deset kilometrov.
Sledil je kilometer ravnine, potem pa strm vzpon. Bil sem že tako načet da sem del klanca prehodil. Tu sem tudi ujel Roberta Kotnika, ki ga je tako močno odrezalo da je lahko le še počasi hodil. Ni bil edini, veliko jih je plačalo davek vročini.
Sledil je spust do jezera Gruensee, ki je znano po zrcalnem odsevu Mattherona na njegovi gladini. Jaz nisem videl ničesar, razen hudega napora na svojem čelu. Za tem smo tekli čez razgiban del po poteh in močvirjih do koče Riffelalp. Mogoče je Matterhorn – močvirna gora – dobila ime ravno po teh močvirjih.
Sledili so le še trije kilometri do cilja. Vendar se je pravi gorski del proge šele začel. Na normalni tekmi, bi lahko v tak klanec tekel. Tokrat pa sem lahko le še hitro hodil. Kot mi je kasneje povedal Mitja Kosovelj, tu niso tekli niti najboljši. V zadnjem kilometru sem dobil hude mišične krče v sprednjih in zadnjih stegenskih mišicah ter mečih, zaradi česar me je po progi premetavalo, kot bi imel epilepsijo. Oj cilj, rešitelj! V cilj sme pritekel z vsemi čustvi, ki te lahko preplavijo na taki težki tekmi: veselje in skorajda jok od vseh prestanih naporov.
Na koncu sem bil 66. s časom 4 h 40 s, kar je nekoliko slabše kot se sam pričakoval. Slabši rezultat je verjetno posledica tega, da nisem treniral teka v strm klanec. Proga pa je bila precej bolj gorska kot zgleda na papirju. Še najbolj od vseh nas je presenetila Roberta, ki je povsem odpovedal.
Vzdušje v reprezentanci je bilo odlično, saj je Mitja Kosovelj s časom 3 h 8 min 52 s zasedel odlično šesto mesto. Odlična 27. pa je bila tudi Mojca Kermavnar med ženskami. Zermatt sem zapustil z velikim veseljem, da je za mano tako lepa izkušnja.
Hvala Tomo Šarfu, Edvinu Kosovelju in vsej ekipi za dobro podporo na tekmi. Poleg tega pa vsem reprezentančnim kolegom za res vrhunsko vzdušje.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič