Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Boji na Sabotinu

nedelja, 5. julij 2015, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1482

Pred stotimi leti so se ob Soči pričeli spopadi za Gorico. Časnik Slovenec je prinašal zanimive in mnogokrat tudi neverjetno tragične novice ...

 Prvo srečanje z Italijani

»Slovenski Gospodar« priobčuje pismo slovenskega vojaka M. Omladiča, doma iz Braslovč.
Bojišče, dne 20. junija 1915.

Dne 20. maja okoli 6. ure popoldne začne sovražnik, utrjen pri F., nenadoma z dvema baterijama obstreljevati hrib S., kjer so bili naši Štajerci od ... pešpolka. Obstreljevanje, ki je bilo strašno, je prenehalo malo pred nočjo. Vsi smo nekako z grozo in s strahom opazovali kanonado. Bali smo se za junake, ki so bili izpostavljeni temu peklenskemu ognju; ko se je dim razkadil, smo si oddahnili, ker samo na nekem mestu je bil strelski jarek pretrgan za 2 metra. Tudi izgube so bile samo par ranjenih. Izstrelil pa je sovražnik nad 200 granat in šrapnelov.

Drugi dan, 27. maja, sem bil dodeljen metalcu min v prvo strelno črto ter tako imel priložnost, se udeležiti prvega spopada s sovražnikom. Ob 11. uri dopoldne se začne kanonada, in sicer topot še z večjo množino kot prejšnji dan. Seveda je bil cilj Italijanov zopet S... Omeniti moram, da v slučaju, da pade hrib S... bi imel sovražnik ključ do G... v rokah. Naše armadno vodstvo si je bilo v svesti, kakšno važno nalogo da ima S... in je dalo v noči hrib še bolj utrditi in je tudi poslalo na hrib več ojačenj. Kmalu opoldne, ko je bil ogenj najhujši, pa zagledamo na hribu nasproti S... kar mrgoleti sovražnika, ki je že na 2000 korakov z nasajenimi bajoneti v več vrstah korakal proti nam. Naša artiljerija, ki je le redko, a zato precizno odgovarjala sovražniku, utihne za trenutek. Vse je napeto. Sovražnik se neprenehoma približuje. Dve granati dobijo Italijani v sredo vrste, a to jih ne moti, Kakor na vežbališču, tako korakajo naprej. A kaj je to? Njihove vrste se naenkrat lomijo, se mešajo, eni padejo, drugi bežijo. Prišli so pod ogenj naših pušk. Redki streli, a vsak zadene. So pač Slovenci.

Temu ognju Italijani niso bili kos; strašna zmešnjava nastane v sovražnikovih vrstah. Kamor beži eden, jih beži deset, trideset, in v te bežeče trume merijo naši vrli topničarji. Skoro vsak strel zadene. Se vidi, da so artiljeristi že bili v Srbiji. Tako n. pr. je imel sovražnik strojno puško, da je podpiral z njenim ognjem naskok, jako izvrstno postavljeno. A že po desetih minutah je za vedno nehal streljati. Dobil je namreč granato, puška in dva moža sta se zvrnila, drugi pa so ušli. Med tem časom pa je že naša artiljerija iz ... neprenehoma obstreljevala bežečega in skrivajočega se Laha. Tako je bil ta poizkus sovražnika, prodreti čez S... proti G... (da je bil za to namenjen, spričuje tudi to, da je takoj za naskakovalnimi četami vlekel svoj tren) sijajno in skoro brez naših izgub odbit. Pri tem smo tudi opazili, koliko je sovražnik trpel, ko je prodiral v preveč gostih črtah. Naš junaški štajerski bataljon od polka št... je bil skozi 10 dni na tem hribu ter samo na en dan odbil pet naskokov. Samo na en dan so izstrelili Lahi okoli tisoč granat in šrapnelov nanje. Pod utrdbami pa je ležalo čez 500 sovražnikov mrtvih. Če še vzamemo ranjence, je uničila ta hrabra četa okoli 2000 sovražnikov. Naši so bili pa tudi pozneje od samega armadnega vodstva toplo pohvaljeni. V tem pohvalnem povelju so se (menda prvič) omenjali tudi Slovenci kot hrabri in zvesti branilci Avstrije ob Adriji. Tudi naši častniki ne morejo prehvaliti hrabrosti Slovencev. Res je, da je naš slovenski narod zaradi trpljenja in hrabrosti že od nekdaj slaven, da je odvrnil marsikaterega sovražnika od naših mej ter prelival kri za svobodo vere in cesarstva ter da je bil vedno zvest in vdan cesarski hiši, posebno pa sedaj, ko iztega kleti in verolomni Italijan svoje z ropom omadeževane roke po naši lepi slovenski zemlji. Upamo, da se po vojski ne bo našlo v Avstriji naroda, ki bi nas pritiskal in sovražil! Bog in sreča junaška!

M. Omladič
Slovenec, 3. julij 1915

 

 


Noč ob Soči

Polna luna lije svojo srebrno luč nad dremajoče pokrajino. Dremajočo? O ne! Komaj je žareča solnčna obla utonila na zapadu, komaj se je pokrajina zavila v varen mrak, že se začne na vseh cestah in poteh in stezah, na katerih je bilo čez dan, če se izvzamejo udarjajoče granate in šrapneli, tiho in mirno in zadušljivo vroče — živahno gibanje in vrvenje; v dolinah prasketa in ropoče, od vseh strani škripljejo vozna kolesa, toda vse to potovanje se vrši brez velikega vpitja in hruma. Na višine, s katerih je bilo še pred eno uro slišati brzo streljanje manliheric in taktakanje strojnih pušk, in ki so razrite od italijanskih granat, se pomikajo sedaj na ozkih in nevarnih stezah brezkončne vrste malih, toda krepkih in za to pogorsko ozemlje posebno povabilih bosenskih konj, ki nesejo v ognjeno črto municijo, vodo in proviant; skoro neslišno in zložno topotajo živali naprej, kajti hitrica bi jim mogla na tem kamnitem ozemlju le škoditi. Hiti počasi! velja tu bolj nego kjerkoli drugje.

Po deželnih cestah, ki so jih še pred malo urami obstreljevale italijanske baterije, se pomikajo uprav brez končne kolone voz in počasi jezdimo mimo njih; prah se dviga v gostih oblakih ter lega kot lepljiva, s potom zmešana skorja na obraz, vnema oči in suši grlo. Stotnije stopijo na levo in nas puste naprej. Spočiti in okrepčani so na potu v bojne postojanke; ravnodušno in brezskrbno gredo v boj, kakor bi šli na svoje vsakdanje delo v civilnem poklicu.
S težavo se pomikamo tesno ob municijski koloni. Nasproti nam pride nekaj sanitetnih avtomobilov in do 20 voz z znamenji Rdečega križa in nekaj minut smo zagozdeni med njimi in nevarnimi municijskimi vozovi. Na levo nova krma za topove in strojne puške, na desno žrtve dneva; na eni strani gredo tja ven, stoično in bojevito, na drugi strani prihajajo nazaj, tiho in udani v voljo božjo. Obvezani in zaviti v odeje leže ali sede reveži v vozeh; hvalijo Boga, da jih je razmeroma malo, a Italijane je stal dan in zlasti večer zopet težkih žrtev. In vsepovsod po mesečni pokrajini korakajo, gredo, vozijo, vsepovsod rožilja, prasketa in topota. Ljudi v okopih in poljskih utrdbah, v strelskih jarkih in pri baterijah, poljske in druge straže v ospredju treba nasititi; potrebujejo veliko.

Noč za nočjo je isto, pri nas tostran Soče in pri Lahih na oni strani. Možnar! Ne pelje se, marveč plazi se skozi noč, noseč v sebi grozo in gorje. Cev leži kakor utrujena glava na lafeti, speč; toda le potrpljenje, še pred solnčnim vzhodom ho dvignil mogočno glavo in bruhal ogenj v italijanske postojanke.

Cesta se končno izprazni; nikjer žive duše. Vodi nas po gozdnem ozemlju med visokimi, temnimi topoli. Levo in desno se prikazujejo hiše, skozi veliko vas gremo. Vse oknice so zaprte; iz enega edinega okna pada na cesto žarek luči. Tu notri sedi general s svojim štabom in pri plapolajočih svečah študira zemljevide. Ako stopimo v hiše, opazimo, da so polne do smrti utrujenih, spečih vojakov. Tu in tam je videti domačine — skoro vsi kraji na levem bregu Soče so slovenski — kako plaho sede v kotih po dvoriščih ter se šepetajo pogovarjajo. Avtomobili z ordonančnimi častniki, ki v izvrševanju svoje naloge ne poznajo nobene obzirnosti, drve mimo nas; za njimi jezdeci z naznanili in kolesarji. Z neke stranske poti krene na cesto artiljerija in za njo brezkončna municijska kolona. In iz teme bližnjih stranskih poti se pojavljajo vedno nove kolone, dokler se vso ne vali po cesti kakor ogromna, neskončno dolga kača. Mimo pripeljejo veliko krdelo italijanskih ujetnikov; večinoma fantje od 20 do 25 let, ki so pobiti in plahi, na vprašanja pa odgovarjajo s celo ploho votlih fraz. Ti italijanski vetrenjaki, po večini slabe reve, napravijo spričo naših resnih, krepkih, širokoplečih rezervistov, ki jih stražijo, prav reven vtis. Po izpovedbi ujetnikov je bil italijanski kralj pred malo dnevi v artiljerijskih postojankah pri Plaveh in ob tej priliki da mu je generalštabni načelnik Cadorna zagotovil: »Ako Gorica ne bo v treh dneh moja, si strgam zvezde z našivov!«

Naši vojaki so bili že skoro vsi na srbskem ali ruskem bojišču ter so v boju izkušeni. Resni, trdi, samozavestni so postali. Tam-le, komaj 500 m daleč od nas, jih leži nekaj za žičnimi ovirami in pričakujejo plazečega se sovražnika. Teža noči jih pritiska; njihove oči strme v mrak mesečne pokrajine, post stiska puškino kopito, njih duša pa sanja o daljni, s trto ovenčani vasici in njeni cerkvici na gričku, o otroškem smehu, mirnem delu in družinski sreči, in izmučeno srce zahrepeni po domu, ženi in otrocih.
Cesta nas pripelje na strm gorski greben, s katerega uživamo obsežen razgled na soško ravnino, nad katero se razliva medla mesečna svetloba. Na severnem obzorju se dvigajo temne višinske vrste Alp, ki se ostro ločijo od modrega neba, od kraške grmade, na kateri stojimo, pa mole nekatere gore v ravnino.

»Tu na levo je višina Podgora, ki jo vsak dan obsipajo z ognjem italijanske baterije. Sredi širok greben, to je Sabotin, na katerem se noč in dan vrše ogorčeni boji, in desno od sedla, to je Sveta gora, ki je Italijani kljub vsem žrtvam še niso mogli osvojiti.« Med podgorsko višino se nenadoma pokaže bela, žareča obla, ki s svojo belo lučjo razsvetljuje del gorskih pobočij. Prikaže se tam še več obel — štiri, pet, osem, ki tekom minut razsvetljujejo ozemlje, nato pa počasi padajo in ugasnejo. A že se kažejo nove svitlobne oble nad višinami. Tam doli ob Soči, s temne točke gozdne parcele plane debel rmenodreč ognjeni žarek; zasliši se mogočno bobnenje in v spremstvu silnega šuma zleti ogromni izstrelek motornega možnarja čez Sočo k Italijanom. Daleč na desno v gorah se dvigne rdeče žareča obla, katere luč s težavo prodira skozi megleno soparo. V dolini, na višinah na jugu in vzhodu odgovore rdeče in zelene, modre in bele svitlobne oble, ki se hitro dvignejo in ravno tako hitro razprše. Žarometi pošiljajo svoje blede svitlobne žarko in topovi grme — blisk za bliskom, udar za udarom; belormeni, plavkasti ognjeni plameni zažare na goriškem vežbališču in na podgorski višini — to so udarjajoče granate.

Nad Sabotinom se prikaže gost venec lepo žarečih zvezd — šrapneli. Znova stoji ondi več rdečkastih krogel in žare sem k nam, vmes pa švigajo raketam podobni okrogli bliski. Toda čuj! V sekunde trajajočih odmorih med zamolklimi udarci topov, med brnenjem in zvenenjem skozi zrak letečih krogel, med treskom udarjajočih granat in pokanjem razletujočih se šrapnelov je slišati drdranje pušk in prasketanje strojnih pušk s Sabotina. Tam Cadorna zopet naskakuje! Gorski greben je od sovražnih granat kakor preoran, ker je samo v času od 3. do 7. ure popoldne padlo na 300 m dolgo črto nad 1000 granat in šrapnelov. Pač so bile porušene žične ograje in ovire, bivališča in strelski jarki razdejani in zasuti, pač je ležala polovica junaških branilcev mrtva v postojankah, toda ostanek je naskakujoče Italijane pognal po gori navzdol. Prihodnja stotnija, ki je te hrabre junake nadomestila, je naštela samo pred to 300 m dolgo črto 312 mrtvih Italijanov in zbrala osem polnih krst odtrganih rok in nog in drugih kosov raztrganih človeških teles. Toda zopet naskočijo Italijani in zopet se vsuje nanje toča iz manlicheric in strojnih pušk.
»Avanti! Evviva Savoya!« kriče Italijani.
»Abasso briganti!« (Dol z roparji!) kličejo zelo razbesnjeni hrvaški Dalmatinci in proti njihovemu brznemu ognju si Lahi ne vedo pomagati. Nasproti jim lete ročne granate, katerih žgoči plameni segajo do 60 m daleč. Proti temu ne pomaga nobena reč, zastonj odmeva »Avanti« posameznih junakov, množica vrže proč orožje in drvi po bregu navzdol, In zopet iščejo in tipajo po ozemlju široki žarki žarometov, zopet se dvigne proti nebu dvoje, osem, dvajset svitlobnih krogel, tu bele in rdeče, tam zelene in plave, in zopet stoje roji žarečih zvezd nad Sabotinom in podgorsko višino. Zeleni in rdeči meteorji cvrče skozi zrak in plavorumeni ognjeni jeziki planejo tu in tam iz doline proti nebu. Pehotni ogenj na Sabotinu polagoma zamre in sedaj prihajajo po pobočjih nizdol ranjenci. Okrvavljeni, obrazi od prahu in dima čez in čez pokriti, da jih ni mogoče spoznati, posamezno, v skupinah, vrstah; eni peš, druge skrbno nesejo tovariši. Sanitetni vojaki jim hite nasproti z nosilnicami in krstami. Ob vznožju gore se zbirajo, do smrti oslabeli in utrujeni, večinoma že v oblasti mrzlice, krog zdravnika, ki z vnemo začne svoj težki posel.

In tu doli leži speče mesto. Zidovi se tresejo, okna šklepetajo, po ozračju brni, zveni, šumi, sika in se bliska — toda mesto spi. Polagoma obledi čar noči in strahotno delovanje ognja se mora umakniti dnevu, ki se rosen in jutranje svež dviga na vzhodu.

(»Grazer Volksblatt«.)
Slovenec, 5. julij 1915

eXTReMe Tracker