Silvo Baznik: Vročina ne prizanaša nikomur, Tako sem danes v jutranjen “hladu” zalival vrt. Le tako bodo zelenjava, drevje in trava kljubovali opoldanskemu soncu.
In to je bil tudi razlog, da sem na gorsko kolo stopil šele ob osmi uri. Prvi ravninski del do Sostra me spremlja žena, ki gre v pekarno, jaz pa nadaljujem z nekaj rahlega vzpona v Sadinjo vas in Podlipoglav.
Na srečo je na nebu nekaj koprene, ki mi bo nekoliko omilila sončne žarke. Ni kaj, na pot sem šel dve uri prepozno in tako že čutim moč sonca. Prvi kolesarji se vračajo in kolesarijo proti Ljubljani. V Podlipoglavu grem levo v dolino potoka Reka, kjer se nahaja Dolenčev mlin. Ob glavni cesti je kopica avtomobilov kot pomnik, da se nahajam v vznožju hribovja, kjer ljudje nabirajo borovnice. Od tu dalje cesta postane razgibana in ko prekolesarim deseti kilometer hitro odpnem čevlje s pedal, zaprem prednje vzmetenje, pretaknem v lažjo prestavo in zavijem desno na strm makadam. Pred mano je kilometer vzpona po makadamu, polnem kotanj, ki terjajo več moči kot bi želel. Hitrost je primerna naklonu klanca a pomembno je, da gre brez sestopa do prve domačije na Velikem Lipoglavu. Domačina skladata metrska polena s prikolice. Pozdrav in že sem mimo in v vasi.
Iz vasi se spustim po kolovozu preko travnikov in pričnem vzpon v sosednjo vas. Slaba podlaga zahteva kratek sestop s kolesa, nato pa gre naprej in že sem na Malem Lipoglavu in na asfaltu. Vozim mimo gostilne, slišim glasove prvih obiskovalcev, ko se vzpnem na najvišjo točko vasi, od koder se hitro, zelo hitro spustim po klancu navzdol do križišča na Pancah. Sedaj srečujem vedno več kolesarjev, saj sta Pance in Lipoglav stalnica za kolesarske gurmane. Moja pot tu zavije desno in prične se spust v vasico Dole in nižje do Stare vasi. Po klancu razvijem veliko hitrost čeprav nič ne poganjam in na koncu zavore opravijo svoje delo. Sem na prometni cesti, ki me z vzponom popelje nad dolenjsko avtocesto, kjer kmalu ponovno prečkam avtocesto in prikolesarim v vasico Polica.
Sprva je potrebno krepko pohoditi pedala, da premagam vzpon do cerkvice, kjer pa sledi zelo strm spust in oster zavoj v levo po dolinici na kratek vzpon in nato spust v Kožljevec. Vasica leži v jugozahodnem delu Posavskega hribovja v povirju Velikega potoka, ob sotočju glavnega potoka in več manjših pritokov. Sprva kolesarim ob potoku, nakar sem v vznožju naslednjega klanca. Hitra priprava kolesa za vzpon in pričnem premagovati več kot dvo kilometrski klanec. Pazim, kje vozim, saj srečujem tako kolesarje kot avtomobile in klanec ima nekaj nepreglednih in strmih ovinkov. Žejo potešim z vodo iz bidona in tako lažje poganjam naprej.
Pripeljem na Mali vrh, od koder sledi spust. Previdno vozim navzdol. Srečujem kopico avtomobilov na številnih nepreglednih ovinkih dokler nisem v Velikem Trebeljevem. Še dober kilometer in ustavim pri sestri, ki je žal ni doma. Nadaljujem po cesti na klanec, ki me pripelje na Prežganje z nadmorsko višino 590 m.
Ne obiram se, le pripravim se za nov spust in vzpon v naslednjo vasico, Volavlje, kjer obiščem nekdanja soseda in kjer napolnim bidon. Po kratkem razgovoru nadaljujem svojo pot, ki gre nekajkrat malce navzgor in navzdol, da dosežem vas Tuji grm.
V vasi zavijem levo na štirinajstprocentni klanec, ki me popelje do Janč. Janče so 792 metrov visok vrh, ki se nahaja med reko Savo in dolino potoka Besnica. Na vrhu je planinski dom, kjer lahko ob lepi vidljivosti pogled seže vse do julijskih in kamniških gora na severu in zahodu, proti jugu pa preko hribovja vse do Snežnika a danes ne grem na sam vrh.
Tik pred vasjo zavijem desno na makadam in prične se ples. Šele ko prevozim nekaj deset metrov navzdol opazim, da nisem sprostil vzmetenja in zato krepko držim krmilo ob silnih tresljajih. Počasi zmanjšam hitrost in na prvem primernem odcepu spusta hitro sprostim vzmetenje. Sedaj je nekoliko bolje a kljub temu pazim, da ne grem s ceste saj je na spustu precej lukenj in veliko drobnega peska. Tako prikolesarim v Zgornjo Jevnico.
Z desnim očesom opazim čredo konj a ne ustavim. Sem prehiter za hitro ustavljanje. Nadaljujem spust po makadamu, pazim, da prevozim previdno vsak ovinek in končno pridem do asfalta. Pozdravim domačina in odbrzim navzdol. Zavore delujejo brezhibno, ko prevozim številne ovinke in srečam štirikolesnike. Po večkilometrskem spustu sem v Jevnici, ob železniški progi ob desnem bregu reke Save. Tako sem za danes končal vzpone in spuste in pred menoj je večinoma ravninski del ture. Kolesarim med želenico in reko v Laze, nadaljujem v Podgrad mimo sotočja Save in Ljubljanice, vozim mimo parkirišča za pohodnike na Debni vrh, prečkam reko Ljubljanico in sem v Zalogu, kjer grem levo v Spodnji in končno v Zgornji Kašelj ali kot se danes imenuje mesto Ljubljana.
Pripeljem domov. Pogled na števec kaže prevoženih triinpetdeset kilometrov, od tega odpade na vzpone in spuste okoli dve tretine poti. Sedaj sva oba, kolo in jaz potrebna vodne kopeli, da spereva znoj in prah s sebe ...
Ljubljana, 4. julij 2015
PS: Tokratnih fotografij ni, ker je fotoaparat sameval doma. Pa saj jih imam nekaj na zalogi iz prešnjih kolesarskih potepanj in le-te prilepim ...