Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rojen Mengšan

 

nedelja, 5. julij 2015, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 1428

Tone Škarja je bil tokrat gost urednikov Kamniških novic. Z njim sta se pogovarjala Mateja Štrajhar in Matej Primožič ...

Tone Škarja: Gora te pokliče, ampak nikoli ne veš, kaj ima za bregom

Toneta Škarje ni treba posebej predstavljati. Eminenca slovenskega alpinizma, zanimiv sogovornik, ki se tudi, ko govori o smrtnih nevarnostih, nevarnih podvigih, rahlo igrivo smeji. Kot da bi bilo plezanje na osmetisočaka nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Leta se mu ne poznajo, človek bi mu hitro pripisal kakšnih deset manj. Vitalen in poln življenjske energije navdušeno pravi, da bi še vedno plezal, če bi mu srce dopuščalo. Gospod je "stara šola" in preprosto neverjeten.

Od kod ljubezen do gora?
Ta traja že od otroštva. Oče je hodil v planine, pripovedoval mi je o tem. Veliko sem tudi bral alpinistične zgodbe, saj je bila, ko sem bil otrok, vojna in nismo hodili v hribe. Kasneje je prevladala želja, da ne bi hodil samo po poteh, ampak tudi po brezpotjih. Ta se je z leti le stopnjevala.

Kakšni so bili vaši začetki?
Začelo se je s preprosto željo po plezanju. V Mengšu smo mladi želeli plezati, veliko nas je bilo. Zato se je predsednik mengeškega planinskega društva s Kamničani dogovoril za šolo plezanja. Starejši planinci so nas uvedli, čeprav ta šola plezanja ni bila nič podobna današnjim. Naprej smo se učili sami. Hodili smo gledat, kako plezajo Ljubljančani na Turncu. Za nadaljnji razvoj je bilo zelo pomembno zavedanje, da moramo v alpinističnem odseku držati skupaj, da bomo le tako lahko napredovali. Alpinisti namreč med planinci, v sami organizaciji, nikoli niso bili preveč priljubljeni. Poleg tega smo bili v primerjavi z Ljubljano zelo skromni, v vseh pogledih, tako v intelektualni kot materialni podlagi. Sicer pa smo jih kasneje presegli. Drugače pa sem s plezanjem začel na kamniškem Starem gradu. Neposredno nad cesto je bila stena, kjer smo trenirali.

Naš konec, kamniško-domžalski, je poznan po vrhunskih alpinistih. Kateri med njimi so tudi na vas naredili velik vtis?
Ja, alpinistični razvoj je izhajal iz Kamnika. Po eni strani moram omeniti Bojana Pollaka, po drugi strani Marka Prezlja kot vrhunskega alpinista, cenim tudi Tomaža Humarja, žal je preminil. Jih je še več, a ti so najpomembnejši. Vsak po svoje je naredil vtis. Smo pa alpinisti veliki individualisti, tako da se med sabo gledamo malo z distanco.

V vseh teh letih ste naredili ogromno vzponov, se udeležili nešteto odprav, v katerih ste bili tudi vodja. Katera vam je ostala še posebej v spominu – tako v pozitivnem kot negativnem vidiku? Ali je to prav Everest leta 1979, ko ste bili vodja odprave in je na najvišjo goro sveta stopil prvi Slovenec in ko so slovenski alpinisti začrtali novo, Jugoslovansko smer na najzahtevnejšem zahodnem grebenu Everesta?
Poglejte, Everest je bil breme, to je bila res zelo odgovorna odprava. V bistvu sva si ga z Alešem Kunaverjem podajala, nobeden od naju ga ni želel prevzeti. Vsa država je takrat visela na tem Everestu, Jugoslavija, kako bi rekel – alpinistično neizkušena, a hkrati evforična! Angleži, ki imajo dolgo tradicijo alpinizma, si lahko privoščijo, da ena odprava ne uspe, in kasneje zopet poskusijo. Pri nas pa je bilo vse na kocki, od tega je bil odvisen tudi nadaljnji razvoj alpinizma v Jugoslaviji. Everest je pač pojem, če to prevzame športna politika in zmagamo, je jasno, da bo za vse bolje. Drugače pa mi je po srcu najljubša Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta. Na njej sem pravzaprav začel in tudi nehal. Tam smo dosegli nekaj velikih stvari, odkrili prvenstvene smeri. Tudi ljudi smo največ zgubili prav tu, tako da je ta gora vse hkrati – predstavlja največje uspehe in obenem največje tragedije.

Je tudi vas poklicala gora, tako kot je rekel Humar?
Ne. Enkrat sem mu v eni od ostrejših debat rekel – gora tebe že lahko pokliče, ampak nikoli ne veš, kaj ima za bregom. On je bil nesrečna žrtev samega sebe. To se pogosto zgodi, mediji pograbijo človeka in potem začne verjeti njim ne sebi.

Kako je biti vodja? Kako prenesti vso to odgovornost?
Kot vodja skušaš uskladiti delo, tako da vse teče. Rad poudarim, da mora vsak tekmovati v pozitivno smer z drugim, ne pa si nagajati, kar se je kasneje velikokrat pojavilo, medtem ko je bilo pri odpravi na Everest združevanje sil neverjetno. Veste, z vodjem je pa tako … tisti, ki pridejo na vrh, so zmagovalci, če pa odprava ne uspe, je pa vodja kriv. (smeh)

Vam je bilo kdaj težko zaradi uspeha odprave sebe potisniti v ozadje?
Ko si enkrat vodja, si kot oseba sam po sebi nepomemben, odgovoren si za odpravo. V mladosti si še želiš priti na vrh, kasneje pa moraš skrbeti za uspeh odprave. Čeprav sem vodja odprav postal bolj po naključju. Pri moji prvi odpravi je bil vodja odgovoren za neuspeh. Kljub temu da sem npr. odkril prvenstveno smer, se je držal prvotnega načrta in ni dopuščal sprememb. Drugič, ko sem sam vodil odpravo na isto goro, je nosaču padel v vodo sod z mojo višinsko opremo. Takrat bi še gladko prišel na vrh. A v navadnih hribovskih čevljih je bila zame meja na 7200 metrih, to je bilo sicer manj kot sem dosegel na prejšnji odpravi, saj so mi že pomrznili podplati. Nihče ni imel tako velikih čevljev, da bi mi jih lahko posodil, tako da je vodenje prišlo samo po sebi. Odprava je bila izredno uspešna, saj smo jo dobro načrtovali. Pri Everestu pa niti pomislil nisem več, da bi prišel na vrh, saj je bil to ogromen organizacijski zalogaj. Tam je bila moja meja na 7300 metrih … na tej višini že možgani slabo delajo, mraz je, niti kemični svinčniki ne pišejo več, šotor ropota zaradi močnega vetra, imaš kup papirja, saj načrtuješ vsak dan sproti. Vedel sem, da je to moja meja, lahko bi šel sicer višje, ampak potem bi niti sam ne prišel na vrh, pa še odpravo bi "zafural". Do te meje sem prišel dvakrat, trikrat. Vse je bilo podrejeno uspehu odprave. No, kasneje so že leta tista, ki ti preprečijo priti višje. Prav tako me nikoli ni zanimala odprava s ciljem, ki bi bil primeren meni, ampak sem vedno ciljal na več, na največ, kar je zmogla takratna generacija. Glede na to sem izbiral tudi plezalce. Veliko alpinistov organizira odprave, ki so primerne za njih, ampak uspeh je potem veliko manjši oz. povprečen.

Bili ste tudi gorski reševalec, nekaj časa načelnik postaje Gorske reševalne službe v Kamniku. Ste se tudi sami kdaj znašli v težavah?
Seveda. Na Himalaji me je odnesel plaz. Tam sem preživel zgolj zaradi srečnega naključja. Plaz je bil ogromen, ampak so me rešile krajevne oblike, sneg se je razpršil, gmota se je stanjšala. Bil sem napol zakopan, tako da sem se lahko izkopal. Pri nas v Sloveniji se mi je zgodilo vse mogoče, od tega, da je strela udarila vame, do odkrhnjenih skal, padel sem, vse mogoče. Nazadnje sem padel v Triglavski steni leta 2006, v Dolgi nemški smeri, visoki 1000 metrov. Strgal sem si ramenske vezi. Plezal sem sam in padel ter se ujel. Sploh nisem vedel, da sem se ujel … visel sem v zraku, potem sem šele videl, da visim na roki. To je refleks, moč mišic je takrat veliko večja kot zavestno. Spustil sem se po razpoki in kaminu. Na dnu naj bi poklical reševalce. Ko sem priplezal dol, sem pomislil: "Kako bodo Mojstrančani uživali, ko bodo mene reševali iz stene!" To je bil čisti egoizem, moram priznati. Zato sem začel plezati nazaj gor in tudi sem priplezal. Desna roka je bila sicer mrtva, visela je ob telesu, ampak če sem jo z levico prislonil ob steno, na poteg je držala, saj je navsezadnje zdržala tudi padec. Šel sem počasi. Ko sem priplezal ven, me je ujela noč, nato sem se še izgubil. Bivakiral sem, bilo je mraz, na Kredarici je bilo pod ničlo. Ob prvem svitu sem prišel do Tržaške koče na Doliču, bil sem ves krvav in s povezano roko. Zanimivo, nikomur se ni zdelo čudno, od kod prihajam v prvih jutranjih urah ves potolčen. Naslednji dan sem nadaljeval s potjo proti dolini. Vsak kamenček, ki se je sprožil … neznansko me je bolelo. Ko sem prišel domov, sem se preoblekel in se sam peljal na urgenco. Imel sem večkratno operacijo rame.

Ste po tem še plezali?
Sem, sem, nisem pa več soliral takih težkih smeri. Pa tudi prvi v navezi sem bil, ampak ni bilo več take moči. Sedaj ne plezam več zaradi srca. Če bi srce dovolilo, da bi lahko nesel nahrbtnik, bi še plezal.

Kaj je tisto, kar vas žene, da vsa ta leta posvetite goram, alpinizmu, plezanju?
Do lanskega leta ste bili tudi načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva, kar zahteva veliko dela (logistika, dovoljenja, denar). Ne vem točno, kaj to je. To je veselje. Enostavno te vleče naprej … kaj je še za splezati, kje so nove smeri. Saj veste, vedno več je vzponov v Himalaji, treba pa je iskati cilje, ki še niso bili preplezani.

Alpinisti nihajo med ljubeznijo do plezanja in gora ter občutkom krivde zaradi domačih. Kako vi gledate na to?
Ja, nekaj občutka krivde je vedno. Najbolj refleksno je bilo takrat, ko sem bil v smrtni nevarnosti, ko sem bil prepričan, da bom umrl. Takrat sem premišljeval, kaj sem naredil svojim … ne sam sebi. Ampak to je nepopravljivo, to je zasvojenost. Kolikokrat sem po Himalaji rekel, nikoli več. Ampak na koncu vse lepo ostane, ostalo se izbriše.

Letos je bil na gorniškem festivalu predstavljen film Tone, javi se! V filmu te besede slišimo iz ust Marije Frantar - Mariče, ki se z odprave leta 1991 ni vrnila. Kako je sedaj podoživljati te trenutke?
Kot prvo, ko sem izvedel za naslov, sem mislil, da gre za besede Nejca Zaplotnika z Everesta. On je ravno tako poklical. Po svoje mi je žal, da niso uporabili tega posnetka, ker gre za pozitivno stvar. Ko je Mariča rekla: "Tone, javi se!" je prvič prižgala aparat, prej ga ni, ker bi slišala nasvet, da mora nujno dol. In to že veliko prej, ker je bilo vreme nemogoče za vzpon. Takrat sta se Mariča in njen soplezalec Jože Rozman oglasila že v skrajni stiski, tako da je bilo že prepozno za vse. Sam sem sicer še kar upal, Viki Grošelj pa je rekel: "Nikoli več ju ne bomo videli."

Mariča je takrat tekmovala s Poljakinjo Wando Rutkiewicz, kajne?
Ja, zelo tekmovalno je vzela celo stvar. To je tudi na splošno slabost slovenske psihe, da se takoj čutimo podrejene. Poljakinja je bila sicer slavna, ampak v resnici je bila takrat Mariča veliko boljša od nje. Wanda npr. je veliko več časa potrebovala za aklimatizacijo. V bistvu se je Mariča tekmice bala, še en dan bi morala počakati v višinskem taboru in bi bilo vreme lepo.

Z alpinizmom se ukvarjate od svojega 19. leta, od leta 1956. Kako se je v vseh teh letih spreminjalo to področje?
Za osnovo alpinizma je vedno skrbela planinska zveza. Če primerjamo današnje alpiniste z nami, so veliko bolj trenirani. Plezajo kar naprej, mi na začetku še prostih sobot nismo imeli, oprema je lažja in boljša. Je pa manj občutka za medsebojno sodelovanje, sploh če so poleg še sponzorji, denar.

Predvsem lahko rečemo, da se je področje zelo skomercializiralo v smislu medijske izpostavljenosti … če imaš za sabo medije, kot jih je imel npr. Humar, potem si junak, če jih nimaš, te ni.
Ja, se strinjam. Ta pojav sem videl prvič tudi po odpravi na Everest, pred tem tega sploh ni bilo. V medijih so postali slavni samo tisti, ki so prvi prišli na vrh, ostali pa ne.

Ste dobitnik kar nekaj nagrad, nazadnje vam je zlato priznanje podelila Občina Mengeš? Kako gledate na to?
Prijazno. Moram reči, da nisem nikoli pričakoval nagrad, ko jih dobiš, si pa vesel. Mnogo ljudi sploh ne ve, da ste Mengšan. Ja, to mi je tudi včasih direktor rekel, da me Mengšani sploh ne poznajo. (smeh) Na podelitvi nagrad sem rekel, da imava s Trdino, ki je simbol Mengša, skupno to, da sva oba rojena Mengšana, vse glavne stvari sva naredila zunaj Mengša, ampak nikoli nisva pozabila, da sva tukaj doma.

Kako to, da se niste nikoli lokalno izpostavljali?
Mengeš je sicer malo poseben kraj, ampak moram reči … še nisem bil star štirinajst let, ko sem bil že v internatu v Ljubljani. Po končani šoli sem šel v službo na Elektro, pol leta sem bil v Domžalah, potem pa – pri 18 letih – sem bil premeščen na Vrhniko. Takrat sem se pravzaprav tudi pridružil planinskemu društvu, najprej sem šel v Matico, potem na Vrhniko, nato v Mengeš in na koncu Kamnik. Ko sem bil načelnik v Kamniku, sem se iz Vrhnike vozil s kolesom. (smeh) Okoliščine so bile pač take, da so vse moje poti vodile iz Mengša.

eXTReMe Tracker