Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pogovor z nahrbtnikom

sobota, 4. julij 2015, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2345

Iz časa/AR št.14 - Marjan Manfreda: »Prekleto, si pa res težak. Ne vem, kdo te bo prenašal!«
»Sam si me naredil, zato me boš tudi nosil.«

»Vse, kar sem vložil v tebe, bom potreboval.«
»Potem se pa nikar ne pritožuj. Sicer pa, zakaj ti je sploh treba plezati po tistih trapastih skalah, ko bi pa lahko hodil po ravnih gladkih poteh, tako kot hodi večina pametnih ljudi. Tako ne bi potreboval nobenega železja in druge šare. Pa še meni ne bi bilo tako težko. Ti sploh ne veš, kako me ti tvoji klini in ne vem kaj še vse, zbadajo. In da boš vedel, ko plezaš, z menoj ravnaš kot s sovražnikom.«

»Saj tudi si sovražnik, kaj le imam v takih trenutkih dobrega od tebe. Same težave. Samo prenašam te, se mučim s teboj, ko bi pa iz tebe rad dobil kaj pametnega, pa tako ne dobim.«
»Saj tudi ne moreš dobiti, če prej ne vložiš. Si sedaj prepričan, da je v meni vse, kar boš potem potreboval?«
»Daj, da še enkrat premislim. Na dnu je vetrni komplet, prva pomoč, zaščitna folija, potem pa vrv, klini, vponke, kladivo, vrvne zanke, lestvice, plezalni pas, plezalni čevlji, majica, pulover, miksal vrečka s hrano, gurda z malinovcem - upam, da je zaprta, čelada, v pokrovu pa še rokavice, čelna svetilka, opis smeri, nož, sveča, vžigalnik. Razen zatičev, katere sem pozabil, mislim, da je vse.«
»Če me boš odpiral, prosim, da pogledaš, kaj je s kladivom na levi strani, da me tako bode.«
»Si sedaj zadovoljen. Mislim, da lahko greva.«

»Te ni nič strah, ker odhajaš sam?«
»Strah? Seveda, vedno me je strah, vendar proti temu ne morem dosti. Vem pa, da bo minilo takoj, ko bom prvič prijel za skalo, ko bom začel plezati. Sedaj je važno samo to, da nekako preživim, vzdržim to uro dostopa. Ta je vedno neprijeten, kadar sem sam. Takrat preveč črnogledo razmišljam. Vseeno pa se svoji poti, katero hodim sam, ne odrečem, ne morem odreči.
Na dostopu sem vedno dvojen, razdvojen: Sem, ki se priganja, hrabri, vzpodbuja, in sem, ki si brani, moleduje, nasprotuje. In tako bo tudi danes in tudi to vem, kateri jaz bo zmagal, čeprav si to zmago želim, ne veselim se je pa ne. Pod steno ne bom več razdvojen. Spet bom samo eden, združen, zbran. Odpadli bodo vsi smiselni in nesmiselni razlogi enega in drugega za in proti. Ob prvem dotiku z goro bo vse pozabljeno. Misli ne bodo več hitele, plavale, blodile. Nastopilo bo sanjsko obdobje zbranosti in mirnosti. Vse bo posvečeno, osredotočeno na eno samo misel - živeti! Življenje je za to, da ga živim, zato ga ne smem nesmiselno zapravljati, uničevati. Ne smem ga ogrožati. Živeti ga moram. Vem. Čutim pa, da ga bom lahko svobodno živel, ko bo ta ovira, ta vzpon za menoj, prej ne. Pa kaj ti to sploh razlagam, saj ti tega tako ne razumeš.«

»Zdi se mi, da nisi povsem pri pravi, ali pa si tako bolestno ambiciozen.«
»In kdo je po tvojem pri pravi? Morda tisti, ki živijo samo zato, da se hranijo - stroji za uničevanje hrane? Morda tisti, ki se peha za materialnimi dobrinami in to tako, da jih potem ne more izkoriščati, ker je izčrpan, uničen? Sicer pa, ali ni to tudi bolestna ambicioznost. Me spet izzivaš, kaj? Ne vem, zakaj si vse težji, pa še strmina je večja. Vroče mi postaja, zato se bom pri tistile skali slekel in nekoliko odpočil.«
»Pazi, kako me boš odložil.«
»Nič se ne boj, dokler si mi potreben, bom pazil nate in lepo delal s teboj.«
»Že, že, vendar je med lepo in lepo lahko tudi razlika.«
»Razlika je odvisna od okoliščin. Kadar se moram odločati med menoj in tabo, se ve za koga se odločim. Bog je najprej sebi brado ustvaril.«
»Samo ti si daleč od boga.«
»Zase se brigaj. Sploh pa ne vem, kdo neki te je ustvaril tako nečloveškega. Sploh ne veš, kakšne bolečine mi povzročajo te tvoje ozke naramnice, ko se mi zajedajo v ramena.«

»Ne vem, zakaj toliko hrupa. Sam dobro veš, da nisem pretirano težak in tudi naramnice so dobre. Če si pa ti slabo pripravljen in še nervozen, je pa to tvoj in ne moj problem. Sploh se mi zdi, da je vse to nerganje zaradi tega, ker te je strah, ker se bojiš, bojiš se smrti, bojiš se zapustiti vse, kar je lepega v življenju, in ker je lepega veliko, te je toliko bolj strah. In kdo te sili v to početje. Tvoja nečimrnost, želja po slavi, pomembnosti, želja po ekstravagantnosti. In kaj misliš, bodo govorili, ko boš nekje odletel? Nič dobrega, nič lepega. Morda kakšno besedo usmiljenja, prazno besedo, katere zvok bo odnesel veter. Da pa pri vsem tem na mene sploh ne misliš, je jasno.«
»Veš kaj, sedaj pa že pretiravaš. Ta tvoja razmišljanja mi niso prav nič všeč. Res je, da se bojim, to se mi zdi povsem naravno, človeško. Da mi je do slave, pomembnosti, tudi to je res. Komu pa ni. Samo različne načine in različna pota ubiramo. Predvsem pa ne odhajam zato, da se ne bi vrnil, ampak zato, da bi se vrnil, vrnil bogatejši za spoznanje, kako veliko mi življenje pomeni. Da pa nisem pripravljen, pa sploh ni res. Dobro veš, da se ne odločam za tvegano pot, če nisem pripravljen nanjo. Mislim pa, da o takih stvareh sedaj ne bi rad razmišljal. Rad bi razmišljal o čem drugem, veselem.«
»Nikar si ne delaj utvar. Dobro veš, da to ni mogoče. Vsaka tvoja misel se začenja in konča pri tem vzponu. Tvoj svet se je skrčil. Čeprav grejo miselni tokovi svojo svobodno pot, se na koncu vseeno združijo v en sam tok, eno samo misel, kako premagati steno.«
»Morda imaš prav, da ne morem razmišljati o drugih stvareh, vsaj za dolgo in sproščeno ne. O tem, kako bi premagal steno, pa ne razmišljam. Dolgo že vem, da stene ne premagaš, da ti stena samo dovoli ali ne dovoli, da jo preplezaš.«

»Kaj pa, če ne bo šlo, če ne boš zmogel, se boš vrnil, boš poizkušal za vsako ceno, boš čakal? In kaj, če odletiš?«
»Če bi dvomil, se ne bi odločil. Verjemi, da sem o vsem dobro premisli. Ničesar nisem prepustil naključju. Tudi to vem, da bo najtežje obdržati popolno zbranost. Vse čas vzpona bom vse misli, čustva, občutke moral podrediti eni sami stvari, kako z najmanjšo možno mero tveganja pridobiti meter višine, doseči naslednji oprimek, priti na rob stene. Tam pa se bodo misli spet sprostile, iztrgale, poletele. Prišlo bo obdobje blažene sprostitve. In sedel bom tam gor na robu prepada, zrl v sončni dan (upam, da bo sončen), brez skrbi in problemov. Na novo priborjeno življenje bo lepo, pot pred menoj gladka, brez ovir. Zadovoljen bom sam s seboj in mislil bom, da bi tudi drugi morali biti zadovoljni z menoj. Pred mano bo kot na dlani neskončna pokrajina, ki v primeru z menoj ni minljiva, je večna, pa vseeno drugačna, vedno zanimiva,in nikoli ponovljiva.

S pogledom bom romal po znanih in neznanih obrisih pokrajine in ti
mi bodo izvabljali spomine na to, kar je že bilo in na to, kar še
bo. Misli bodo hitele naprej, prehitevale čas in se spet vračale
nazaj v preteklost. Na trenutke bodo razposajene, igrive in potem
spet otožne, okorne. In ko se bom naužil samote, bom vesel, potešen odšel nazaj med ljudi.«
»In zakaj takoj ne odideš med ljudi?«
»Sem ti že povedal, da moja pot vodi tu čez.«
»Potem pa srečno.«

Marjan Manfreda - Marjon (1950-2015)
Alpinistični razgledi, št. 14

Za splet pripravil: Genadij Štupar

eXTReMe Tracker