NeDelo, Kam v nedeljo - Saša Bojc: Britanca priporočata: Roy Clark in Justi Carey iz Mojstrane pišeta vodnike po naših gorah in krajih
Na domače kraje je vedno zanimivo pogledati skozi tuja očala. Roy Clark in Justi Carey jih s pohodniškimi vodniki, izdanimi pri znani britanski založbi Cicerone, pogosteje kot Slovencem ponujata angleško govorečim rojakom in gostom v penzionu Hiša ob potoku. Gostitelja, ki bosta septembra praznovala 13 let bivanja v Sloveniji, sta pred mesecem in pol izdala dopolnjeno izdajo svojega prvega vodnika po Julijskih Alpah (The Julian Alps of Slovenia: Mountain Walks and Short Treks).
Po letu in pol trdega dela, vzponov in spustov po gorskih poteh, fotografiranja ter skrbnega zapisovanja ugotovljenega na terenu, pri čemer jima lansko kislo poletje ni bilo ravno v pomoč, razglašata, da je bil to njun zadnji podvig te vrste. »Ne bova več napisala nobenega vodnika, utrujena sva, saj jih piševa že desetletje, tako da nobeno poletje nisva počivala. Lansko poletje je bilo zaradi slabega vremena zelo težavno, spomladi sem bila še bolna, in ker sva vodnik morala končati v dogovorjenem času, sva čutila velik pritisk. Morala bi ga končati že septembra, pa sva ga šele konec oktobra, saj prej ni bilo mogoče opraviti vseh poti. Poleg tega se s pisanjem vodnikov ne da preživeti. Kljub vsemu vidiva še mnogo priložnosti za nove vodnike po Sloveniji: o kolesarskih in gorskokolesarskih poteh, o Kamniških Alpah, Snežniku, Pohorju, Krasu in feratah, toda to pobudo prepuščava mlajšim generacijam,« poudarjata avtorja štirih. Poleg prvega in najnovejšega po Julijskih Alpah sta napisala še vodnik po transverzali od Maribora do Ankarana (Trekking in Slovenia: The Slovene High Level Route, 2009) ter vodnik po Karavankah s slovenske strani (Walking in Slovenia: The Karavanke, 2013). Zdaj se bolj posvečata zeleni pobudi v vaseh Dovje in Mojstrana, ki ju skupaj s tamkajšnjimi domačini želijo preusmeriti v trajnostno naravnani vasi. Miselnost sta nevsiljivo začela spreminjati lani, ko sta začela širiti v ZDA vzniklo pobudo Food is Free in zabojček pred svojo hišo redno polnila s presežki zelenjave s svojega vrtička ter jih mimoidočim ponujala brezplačno, k takemu ravnanju pa sta spodbudila tudi sovaščane.
V Slovenijo sta se iz Škotskega višavja preselila pred dobrim desetletjem. Ko sta dopolnila 40 let, sta čutila, da je zdaj še čas, da kaj ukreneta, drugače bosta za vedno ostala v tisti škotski vasi. Na vidiku sta imela Francijo, ko pa je Roy prebral članek o vzponu na Triglav in je Justi našla še oglas, da v slovenskih šolah iščejo naravne govorce za poučevanje angleščine, sta obrnila kompas in pristala najprej v Rogaški Slatini, po letu dni pa znova popustila klicu gora.
V imenu bralcev sta dele Slovenije spoznala do potankosti, in ko ju vprašate, kje sta odkrila najlepše kotičke, Roy odgovarja, da je v visokogorju med najlepšimi gotovo Jalovec, še zlasti s severne strani. Opisuje ga kot impresivno goro, ki planincu pripravi dolg in težaven dan, saj gre za enega težjih vzponov. »Na vsake toliko si zaželim kakšno avanturo in takrat se sam odpravim na katerega od višjih vrhov, kjer uživam v dolgi in težavni poti. Podobno je, kadar se podam na kakšen nižji hrib nad Kobaridom, kot sta denimo Matajur in Krasji vrh, saj zaradi redkih obiskovalcev tam vlada mir, pot ni predolga, razgledi pa so fantastični. Tudi Bogatin z bohinjske strani se ponuja kot lep izletniški cilj,« našteva sogovornik in dodaja, da veliko krajev najbrž nikoli ne bi obiskala, če ne bi pisala vodnikov. Mir je tudi tisto, kar najbolj zaznamuje Škotsko višavje, kjer sta se spoznala in od koder sta se preselila v Slovenijo. Tam so vrhovi nižji, kot jih premorejo Julijci, pa tudi manj obljudeni so. Hodiš lahko ves dan, pa ne boš srečal človeka, poudarja sogovornik, ki mu je občutek odmaknjenosti in samote zelo ljub. Da ga znova dodobra občutita, dvakrat na leto odpotujeta v Wales in na Škotsko.
Justi med najljubšimi omeni Karavanke, ki se iz doline ne zdijo nič kaj zahteven podvig, a je slika povsem drugačna, ko se podaš proti vrhu. Iz Borovelj se ponujajo številni majhni in slikoviti kraji, kjer namesto k ljudem lahko prideš, denimo, do lepih slapov. »Ljubim gore in si želim živeti tu, toda ker sem živela ob morju v bližini Birminghama, moram občasno na morje in takrat se odpraviva v Osor na Cres, ki je izjemen tako zaradi neokrnjene narave kot svoje zgodovine,« razkriva.
Veliko zgodovine sta čisto na novo (zaradi zbiranja informacij za zadnji vodnik) odkrivala tudi na poteh proti vrhovom, ki sta jih že osvojila, saj takrat, ko sta pisala prvega, v Zgornjem Posočju še ni bilo Poti miru s spominskimi obeležji soške fronte. Justi se spominja prekrasnih sprehodov po Bovškem, še posebno izvira Gljuna oziroma slapa Virje. »Zanimivo je, ker te povsem preseneti, dere iz skale, ko pa stopiš za vogal, ni o njem ne duha ne sluha. V Bohinju so še zlasti jeseni prelepa korita Mostnice, lepo se je podati tudi na izvir Save Bohinjke,« priporoča.
Roy poudarja, da je v Sloveniji tako zelo raznolika pokrajina s tako zelo različnimi potmi in vrhovi, da človek vedno lahko izbere kaj drugačnega. In kam usmerita svoje goste v penzionu Hiša ob potoku? »Ponavadi kam v neposredno okolico Mojstrane. Če so dobro pripravljeni, jih pošljeva v Vrata in na Triglav, druge pa na lažje sprehajalne poti, denimo, v Karavanke. Opomniva jih, naj se ravnajo po svojih zmožnostih, pri čemer je treba biti kar taktičen, saj mnogi mislijo, da je Triglav mogoče osvojiti kar po prihodu z letališča,« še dodajata v smehu.
Ne preveč navdušenim hribolazcem ali tistim, ki si od planinskih podvigov vzamejo dan počitka, svetujeta obisk Ljubljane. To je rešitev tudi za preganjanje dolgčasa v deževnih dneh. Med njune predloge se uvrščajo še Škocjanske jame, ki se jima zdijo veliko lepše kot Postojnska jama, tiste z otroki pa ob vročih poletnih dneh napotita na kopanje na Bled, kamor se rada podata tudi sama. »Res je mogoče veliko početi. Lep dan se ti obeta že, če si najameš kolo in se podaš v Kranjsko Goro,« sta prepričana.
V Sloveniji jima je všeč skoraj vse; uvozila sta le angleški čaj, saj izbranih mešanic pri nas ni mogoče kupiti. Poleg (dokaj) izrazitih letnih časov med pomembnimi drobci svojega življenja v Sloveniji navajata tudi vse drugo, kar ju obkroža; Slovenci, vsaj tisti, ki jih poznata, še vedno verjamejo, da so družina in prijatelji pomembnejši kot pehanje za denarjem, ter večinoma še vedno (ali znova) pridelujejo lastno hrano in večinoma kuhajo doma. Človek se v Sloveniji počuti tudi povsem varnega. Kako je to pomembno, po besedah Justi Carey spoznaš šele, ko je izgubljeno, in ta občutek se v britanska mesta gotovo ne bo več povrnil: »Tukaj pa nikoli nisem pomislila, da kam ne bi mogla sama – kot ženska.«
Saša Bojc
Foto: Jure Eržen