Silvo Baznik: Ura odbila je sedem, ko z ženo vstaneva. Hitro pripravim zajtrk in po njem še kolo. Ob osmih pritisnem na pedala in podam se na kolesarsko turo v gore.
Jutro je sveže, ko vrtim pedala in vozim po prometni cesti mimo Kamnika. Zavijem v Mekinje in pred seboj vidim panoramo Kamniških Alp.
Lepo je a misli se podijo po preteklosti, vse do šolskih klopi, ki smo jih družno gulili z Alenko, dekletom širokega nasmeha ... Sem že v Stahovici, kjer nadaljujem v Črno. Cesta se rahlo vzpenja, prehiti me kolesar, vozim nekaj časa za njim, a ker gre precej hitreje kot jaz, zaostanem. Vozim skozi Krivčevo, pedala se vrtijo, vrtijo, kolo me popelje višje in višje in pred Črnivcem zavijem strmo navzgor proti Kranjskemu Raku. Štiri in pol kilometra je do tja.
Počasi gre po klancu navzgor, nato malce klanec popusti in pripeljem se na preval. Zavijem levo na makadam in seveda zopet navzgor do Rakovih ravni. Grem desno ali levo, se sprašujem, a ko naredim nekaj fotografij, nadaljujem proti Kisovcu. Pred njim zavijem na klanec na Udetovem robu a hitro ustavim. Zapornica je razlog, da stopim s kolesa a ko hočem nadaljevati, ne gre. Tako stopam ob kolesu do prve rahle izravnave na ovinkastem makadamu, se zopet povzpnem na kolo in odkolesarim na Malo planino. Pohodniki nabirajo materino dušico, jaz pa stopim do robu, kjer naredim odmor. Lep je pogled na kotanjast svet Malega stanu in gore v daljavi za njim.
Nebo dobiva sivo kopreno, majhni oblaki prično svoj ples in čas je za odhod. Odločim se za obisk Bukovca, vrha nad Gojško planino, ki s svojimi 1552 metri nudi odličen razgled na vse tri planine: Gojško, Malo in Veliko ter na gore v daljavi.
Kdor ljubi mir, bo obiskal ta manj obiskani vrh a zato prav nič ne zaostaja za ostalimi vrhovi nad pastirskimi in počitniškimi stani na obširni planini. Lepo je a hladno in zato oblečem dodatno oblačilo. Še nekaj požirkov iz bidona in žitni ploščici potešita potrebo po hrani. Fotografiram številno cvetje med visoko travo. Pod menoj na planini se pase govedo in počasi se z vrha ob kolesu spustim navzdol. Na kolovozu že kolesarim in peljem mimo številnih krav in bikcev mimo napajališča, ko je zaradi strmine varneje sestopiti in peške premagati nekaj sto metrov spusta, nakar zopet na kolo in spust do Marijaninih njiv. Kratek postanek za fotografiranje in nadaljevanje vožnje navzdol do Kranjskega Raka.
Vožnja navzdol me hladi in zato oblećem še vetrovko ter hitro kolesarim navzdol. Vračam se hitro, tokrat kolesarim mimo Ihana do Dolskega in ob desnem bregu Save nazaj v domači kraj.
Števec se ustavi in oznani konec ture tako kot se je Alenkino srce ustavilo pred nekaj dnevi. Ostanejo le spomini, spomini na turo, spomini na Alenko, spomini na radostne šolske dni.
Silvo Baznik