Planinski muzej Slovenije vabi v petek, 19. junija, ob 19. uri na odprtje razstave Andreja Žemve
»BiIo je prelepo jutro. Vrhovi gora okoli Vršiča so se v škrlatni barvi jutranjega svita v vsej svoji lepoti bohotili nad zgornjesavsko dolino. Ta je bila še v temi in nad vasmi se je vlekla rahla pajčevinasta megla. Po kratkem vzponu preko severne stene Mojstrovke sem utrujen sedel na rob njene zahodne stene in občudoval dolino Tamarja, ki je bila prav tako še v megli. A sončni žarki so počasi megleno morje pomikali višje in višje. Pričakoval in srčno želel sem, da bi se tokrat zgodilo …, da bi se prikazala glorija kot je še nisem doživel.
Čakajoč sem za seboj zaslišal ptičjemu petju podoben glasek. Obrnil sem se in glej, nedaleč od mene sem zagledal podobo deklice. Njo, ki je z odprtimi usti, kot da bi mi hotela nekaj reči, stala pred mano, me z roba stene gledala z njenimi skrivnostnimi skalnimi očmi in me vabila k sebi.
In kot da bi čutila kaj čakam, kaj iščem, se je prav takrat v dvigajoči megli izrisala senca mojega telesa, okrog katerega je žarela pisana mavrica. Zgodila se je glorija! Premaknil sem se v neposredno bližino deklice in v njeni bližini opazoval čudovito glorijo vse dokler sončni žarki niso posesali vase dvigajoče megle in jo odnesli s seboj. Še dolgo sem sedel poleg deklice, vzhičen ogledoval njen lep obraz in z njo delil trenutke sreče. Poimenoval sem jo Deklica Glorija.
Ko sem se vračal v dolino, so mi misli kar naprej uhajale k njej. K njej, ki je za razliko od vseh preteklih srečanj s kamnitimi podobami, tokrat ona našla mene. Zakaj, sem se spraševal. Večino mojih prijateljev z okamenelega sveta sem namreč moral najti sam ali pa sem zanje slišal iz pripovedovanj. A naj ta zakaj ostane ovit v skrivnost, ki bi jo želel, nepojasnjeno, še dolgo nositi v sebi.«
OKAMENELE PODOBE Z GORA ali kot jih rad sam imenujem so moji prijatelji z okamenelega sveta. Že dolgo jih srečujem na svojih samotnih poteh po gorah. Podobe, ki vam jih predstavljam na razstavi, so moji prijatelji z bližnje okolice zahodnih Julijskih Alp in Karavank, torej z moje neposredne soseščine. Z njimi vselej rad delim ljubezen, strah, srečo, različne želje in še mnoga druga čustva, predvsem pa mi v mirnem in samotnem okolju čudovitega sveta dajejo novo energijo in upanje. Upanje, da bi bil lahko še dolgo z njimi, jih obiskoval in se z njimi pogovarjal ter odkrival nove skalne podobe, nove prijatelje z gora. Vse dokler ne pristanem v večnosti in postanem tudi sam del njih, čakajoč na nekoga, ki bo našel tudi mene.
In za to, da vam jih lahko predstavim, je zaslužna prav ona, deklica Glorija z roba stene Mojstrovke.
Andrej Žemva