Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ne bom te pustila čakati

 

 




Roman na pobočju Kangčendzenge (2009)


Nives na vrhu Kangčendzenge

sreda, 10. junij 2015, ob 05:29, Peter Podgornik, ogledov: 2539

Non ti farò aspettare je naslov nove knjige Nives Meroi, življenske spremljevalke Romana Beneta,

... s katerim živita v Fužinah, nedaleč stran od Belopeških jezer, v katerih se kopa severno ostenje Mangarta.

Knjiga je zagledala luč sveta letos med festivalom gorniških filmom v italijanskem Trentu. Govori o trnovi poti, ki sta jo doživela in na srečo preživela skupaj v zadnjih šestih letih.
Opisuje trenutke krutega spoznanja o hudi bolezni, levkemiji, ki je Romana dohitela med poskusom vzpona na njun dvanajsti skupni osemtisočak Kančenzengo, tretjo najvišjo goro na svetu. Nives ni hotela sama na vrh, pa čeprav je bila v igri s par ženskimi imeni svetovnega alpinizma, da postane prva dama, ki bo opravila vzpone na vse osemtisočake. Ostala je ob Romanu, s katerim sta se s težavo vrnila iz južnega ostenja Kančenzenge v civilizacijo in začela novo pot, ki je gorsko naravo zamenjala za bolniške prostore, kjer sta s strahom in upanjem čakala potek zdravljenja. Na srečo se je v svetovni bazi darovalcev kostnega mozga pojavil neznan darovalec, ki je Romanu rešil življenje.
Po prvi presaditvi so morali zaradi težav poskusiti znova, drugič je uspelo in Roman je lahko končno zapustil posebne izolirane prostore in se vrnil pod Mangart, kjer sta skupaj korak za korakom začela znova. Leto po uspešni presaditvi sta s skupino lečečih zdravnikov in prijateljev stala na 6476 metrov visokem Mera Peaku v Himalaji. Roman se je dobro pobral in skupaj sta tiho sledila klicu najvišjih vrhov.

Naslednjo pomlad sta bila spet v južnih vesinah Kančenzenge, kjer sta raztežaj pod 8482 metrov visokim Centralnim vrhom ugotovila, da sta ponoči zgrešila žleb, po katerem bi dosegla 8586 metrov visok glavni vrh pet glave Kančenzenge, zakladnice petih snegov. Kljub dobremu počutju na višini preko 8400 metrov sta se razočarana vrnila nazaj v bazo, kjer je jeza počasi splahnela in je prevladalo spoznanje, da je kljub nedoseženemu glavnemu vrhu sreča na njuni strani. Slabi dve leti po presaditvi kostnega mozga je bil Roman vsaj tako dober v velikih višinah kot v času, ko sta nizala vzpone na osemtisočake enega za drugim. Smola pa ju ni zapustila, Romanu so se zaradi velikih količin zaužitih zdravil pojavili drugi problemi, nastopile so težave s kolki. Dobra dva meseca ga je Nives vozila od doma v Trst, kjer so mu v hiperbarični komori rešili en kolk, drugega so morali zamenjati z umetnim. Spet sta skupaj shodila in segala vedno višje, lani spomladi sta dobrega pol leta po operaciji kolka 17. maja malo čez poldne končno stala na glavnem vrhu Kančenzenge, 8586 metrov visoko. Tisti dan je bil Kanč samo njun, na njem sta podoživljala muke zadnjih let in spoznala, da sta s skupnimi močmi preživela bitko z njima usojeno potjo.

V Nepalu sta pomagala tudi pri izgradnji dveh šol, ki jima je na srečo letošnji katastrofalni potres prizanesel. Skupno sta več kot šesto otrokom izboljšala možnost izobraževanja v tej daljni deželi na južni strani najvišjih gora na svetu, kjer sta se za vedno zapisala kot dva tiha ljubitelja nekoristnega sveta.

P.s.: Ko tole pišem, se Roman postavlja na noge po drugi operaciji kolka, sedaj ima oba umetna. Korak za korakom in vedno višje segajo njuni sprehodi pod katedralo Ponc, Vevnice in Mangarta. Živita v upanju, da se kmalu vrneta v Himalajo, kjer bi se rada povzpela še na Makalu in Anapurno.

Peter Podgornik  

Oznake: ALP, BIB, HIM

Komentiraj (2):

Peter Mikša, sreda, 10. junij 2015, ob 07:25

Hvala Petru za informacijo in povzetek knjige. Krasna zgodba, super osebe.

Marjan Bradeško, sreda, 10. junij 2015, ob 08:01

Navdihujoče! Upam, da bo knjiga predstavljena še kje (Planinski vestnik) in prevedena. To so zgodbe, ki dajejo upanje - in spodbudo!

eXTReMe Tracker