Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V poletni vročini na strme vrhe

Slovenski dom: Niti glasu od nikoder. To je mir, ki ga more dati samo Gospod.

Rožnate, sive, z belimi lisami poprskane, v meglene koprene zavila leže krog in krog gorovja na obzorju pod opoldanskim solncem. Drobni beli oblački plujejo mirno po temnoplavem nebu, kakor labodi v otroških pravljicah. Bližnja gora mežika s srebrnim vrelcem v steni. Ali bi rad zaspal? Beli kosmi megla, mehki in razkošni kakor pernice že lezejo k vrhu. Tako je lepo in neverjetno: saj to ne more biti res, o Gospod?

Ta ura počitka na vrhu, počitka po trudu in znoju, je vselej podobna čudežnim sanjam pri budnih čutili. Radost, ki polni prsa, je ukradena iz raja, navdahnjena in prežeta s tujo, nezemsko čisto ljubeznijo kerubov. Po tej čisti, nezemski ljubezni torej tako žeja naše srce, zato torej vselej polni ta ura naša srca s sladko bridkostjo in z željo po vernosti čiste radosti! Nas vse muči ta čudna, trmasta žeja: toda ravnina nas pozneje nažene, da si jo tolažimo z mlakužami, v ravnini plevel preraste in pokrije skromno plavico!

Čas je, da odrineta! Višek je za vama, cilj je, dosežen, radost nad zmago utešena. Spet brne žeblji po skalah, pot gre navzdol. Greben, rebra, stene, police, sneg, serpentine, koča. Prijetna utrujenost vama leze v noge. Stene, ki so dopoldne bleščale v solncu, leže zdaj v strogi senci. Pol kotanje pokriva ta senca, vedno dalj se širi; že leze v pobočje sosedne gore. Večer se bliža. Pred kočo stoje klopi. Počitek po hoji in nemirnost dneva zbliža ljudi. Pogovori cveto. Solnce zahaja, vse sence se daljšajo, mrak se počasi spušča. Noč prihaja. Nebo temni. Zvezde zablodo na polmračnem nebu, mirno in nedostopno kakor planike. Studenci zagodejo v jarkih. Gore se zapirajo vase in odmikajo kakor fantomi.

Noč prinaša hlad, temo in utrujenim srcem pokoja, čas je za počitek. V temi ležiš pri odprtem oknu. Nad črno, skrivnostno gmoto bližnje gore žare zlate zvezde, neznani odsevi zdaj pa zdaj sprelete nočno nebo kakor nasmeh v prijetnih sanjah. Gams zalaja, ptič zaščebeta v spanju, studenec brez konca zvoni v skalnem koritcu. Svet spi — in kmalu zmanjka tudi tebe.

Če niste več toliko pri močeh, da bi mogli prenašati težjo turo, ostanite v gorskem penzijonu spodaj v dolini, ob vznožju gora. Povsod okrog vas se širijo prijazne trate, prijetna vročina puhti iz trav, soparica miglja nad senožetmi, jelovi in smrekovi gozdovi vabijo v prijazni hlad. Po strmem skoku pada potok kakor srebrn slap, kotanja, ki jo je bil izdolbel, je zdaj lepo urejen bazen. Če vam postane prevroče, se tu lahko ohladile in osvežite. Podnevi delate krajše izlete ali počivate nekje blizu hiše. Z ljudmi, ki so z vami vred na letovišču, kmalu lahko sklenete prijetna poznanstva, če pa vam ni veliko za družbo, lahko vztrajate v osamljenosti; nihče vas ne bo zaradi tega nadlegoval. Tu ni hrupa, ni nemirne množice, ki preplavlja obmorska kopališča. Kako lepi so večeri, ko sedite po večerji na verandi in gledate proti goram, ki tiho žde v mesečini, srebrne, neverjetne podobe iz sanj! Zdi se vam, da ste nekje v tuji, pravljični deželi, ne pa tem, trpljenja in krivic polnem svetu. Zrak, voda in samota vas pozdravijo, solnce ožge. Z novimi močmi se vrnete z letovanja spet k vsakdanjemu delu. Seveda imajo za mlajši rod gore še neko posebno privlačnost. Tam, kjer ni utrtih steza, kjer ni žic, klinov, stopnic in markacij, tam se udejstvuje mlada podjetnost.

(Dalje sledi.)

Slovenski dom, 4. julij 1936

 04.07.1936

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti