Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Strašna noč v gorah

 03.07.1936

dLib.si

petek, 3. julij 1936, ob 14:04, Boris Štupar, ogledov: 958

Slovenski dom: Nenadna izprememba vremena v gorah, nalivi, toča in neurje je najstrašnejše, kar more doleteti turista v steni.

Lepo je biti ta čas na varnem v prijetni koči in iz tople sobe samo gledati to divjanje narave, toda če doleti planinca, da mora bivakirati v steni, ta nikdar ne bo pozabil teh strašnih ur.

Ena najstrašnejših tragedij v zadnjih letih, ki so se odigravale v skalah, je bila o binkoštnih praznikih v avstrijskih Alpah. Za binkoštni ponedeljek je odšel dr. Scherak z Wilmo Gouth in Fritzem Schmiedom na plezalno turo na Hochtor. Že prvi dan opoldne jih je ujela na potu toča in sneg; plezali so osem ur brez vsake pravilne orijentacije, in morali popolnoma izčrpani prenočiti pod šotorom težko noč.
Drugi dan so poizkusili svojo srečo vnovič. Ker jim je pa zopet izginila prava orijentacija, so šele na večer dognali, da so plezali 12 ur in da so se zopet znašli na istem mestu. Tako je prišla druga noč. Pred temo pa je poizkusil Schmied na svojo roko, če bi le morda našel izhod iz tega težavnega položaja. Druga dva plezalca sta se medtem odpočila in jedla. Že v temi se je vrnil Schmied ves vesel in povedal, da je našel pravo pot. Ker pa je bila plezalka že močno utrujena in čisto apatična, so se odločili, da vendar počakajo še to noč pod šotorom.

O nadaljnji tragediji piše sam dr. Scherak: »Pokrila sva najino ubogo spremljevalko z vsem, kar sva imela in jo privezala. Toda o tem že ni več vedela. Večkrat sem ji posvetil s svojo svetilko v obraz in sem videl, da se že ne zaveda več. Schmied in jaz sva poskusila vse, da bi jo oživela. Schmied je svoje vedenje že popolnoma izpremenil. Vsako stvar sem mu moral povedati po dvakrat, potem me je šele vprašal, kaj naj naredi. Proti eni uri po polnoči sva položila našo spremljevalko na sneg. Pol ure sem jo zastonj poizkušal oživeti. Nesrečnica je začela stokati in že sem slutil bližajoči se konec. Opozoril sem Schmieda na to in ga prosil naj mi pomaga pri mojih reševalnih poizkusih. Čez tri četrt ure Wilma Gouth ni dala nikakega znaka življenja več. Videti nisem mogel nič več, ker mi je električna svetilka že pogorela. Utripanja žile nisem čutil več, vendar sem nadaljeval z umetnim dihanjem do 3 zjutraj. Tudi Schmied mi je na moje prošnje pomagal in drgnil noge ubogi nesrečnici. Ob tretji uri zjutraj pa sem ugotovil, da je nastopila smrt.
Ko sem to povedal Schmiedu, sem opazil pri njem, da je že tudi popolnoma živčno izčrpan. Ko se je malo zdanilo, sem videl, da je zunanjost mojega spremljevalca čisto izpremenjena. Duševno je bil popolnoma odsoten in je stal v snegu brez čevljev. Na moje prigovarjanje si jih je zopet obul. Ko sem videl, da se stanje Schmieda vedno slabša, sem začel klicati na pomoč.
Okoli šestih zjutraj je začel Schmied stokati in je legel na tla. Čutil sem bližajočo se katastrofo in sem ga začel drgniti s snegom vkljub svojim ozeblinam na rokah. Schmied je postajal vedno bolj zmešan in je hotel skočiti čez steno v dolino. Zadrževal sem ga, kolikor sem mogel, toda končno sem ga moral privezati. Med privezovanjem ga je naenkrat pograbil velikanski strah in se je branil z vsemi močmi: hotel me je celo vreči čez steno.

Ob sedmih zjutraj je nastopila smrt tudi pri Schmiedu. Obe trupli sem popolnoma izčrpan privezal na vrv in legel poleg njiju. Bil sem tako brez moči in imel tako izčrpane mišice, da si nisem upal tvegati sestopa. Bivakiral sem še eno noč. Ko sem se tretji dan zjutraj zbudil in je posijalo sonce na mali tabor, se nisem mogel niti dvigniti. Po dveh urah sem se po rokah in po nogah splazil iz pokopališča v steni. Roke in noge so me zaradi ozeblin neizmerno bolele. Žepni robec sem imel kot zasilni signal, če bi me morda kdo opazil, in začel sem zapisovati svoj doživljaj. Ker ni bilo pomoči od nikoder in je bila ura že štiri popoldne mi ni preostalo nič drugega, kot da sem vkljub svojemu obupnemu položaju tvegal sestop. Po treh urah se mi je posrečilo, da sem prešel najnevarnejše kraje in nato dosegel dolino, kjer sem prvič lahko povedal o strahoviti drami, ki sem jo preživljal tekom zadnjih 24 ur.«

Slovenski dom, 3. julij 1936

eXTReMe Tracker