Slovenski dom: In drugo jutro boste vstali svež in življenja vesel, preden bodo zapeli petelini, preden bo vzšlo solnce.
Mrak bo še ležal povsod po gorskem svetu, toda zvezde bodo že začenjale bledeti, ugašati. Nebo bo zazelenelo, zarumenelo, jutranji veter bo za šaril po ruševju, drozgi se bodo oglasili. Vrhovi bodo postajali vedno bolj temnoplavi, nato vijoli¬časti, škrlatni, vedno niže v stene bo lezla nepopisna, edinstvena svetloba. Nenadoma bodo temena gora zasijala, zaživela, prvi solnčni zlati žarek bo veselo zaplesal po vrhu in prinesel pravo, resnično gorsko jutro, veličastni dan, ki preplavi in presune vso prirodo, drevje, stene, kotanje in jarke, kakor sunki roga godalni zbor — ter se nedeljen v vsej svoji zmagoslavnosti razkaže očem.
Kakšno nasprotje z mlačnim prebujenjem večno enako pustega jutra v mestu: bleda svetloba se boječe plazi po zidovih najvišjih hiš, kjer še gore rdeče luči in zaspano hrešči harmonika tiste puhle marše in tange, ki tako obupno zaudarjajo po težki germanski kuhinji in pokvarjenih želodcih, — prve temne postave se motajo po ulicah med mračnimi hišami, mlekarski vozički ropotajo, plinovke in električne žarnice, ki so vso noč vznemirjale trge s svojo mrzlo, presunljivo lučjo, počasi ugašajo. Ko solnce vzide, tega nihče ne zapazi, ker vse, dan za dnem, leto za letom, življenje za življenjem, vsako jutro z enako samogoltno naglico dere za zaslužkom. Ceste odmevajo od peketanja, slabo prespane noge drsajo po pločnikih, avtomobili trobijo, vozniki kolnejo.
Stojite tam na robu gozda in gledate, kako se prebuja gorski dan. Potem se vrnete s ta starini gospodom v kočo, zajtrkujete, zavežete nahrbtnik, oskrbnik vam vošči srečno pot in že stopate po zeleni livadi med rdečimi, čudovitimi grmi rododendrona; z vseh strani se vam smehljajo zamolklo temni, zamišljeno plavi cvetovi encijana. Jutranji veter češe macesnom redke, svetlozelene lase. Grušč hrešči in škrta pod nogami. Kako zastavno in mirno stopajo spočite noge. Ozrete se nazaj: sinjkasto siv dim se dviga iz dimnika planinske koče, kjer ste tako prijetno prenočili. Kvišku srca! Ostri, zdravi zrak vam širi pljuča, preslabe so človeške prsi, da bi mogle prenesti vso čisto, edinstveno radost, ki vam žari iz srca! Vrisk zadoni med stenami, gora ga podaja gori, kje daleč, daleč tam šele zamre. Žeblji ugriznejo v trdi sneg kmalu ostane za vama dolga, plavkasta sled, ki končava na kraju snežišča, daleč doli na pobočju.
Prestopita v skale; pod vama blišči, sneg, na katerega riše dopoldansko solnce fantastične konture sosednega grebena. Roke preprijemajo kline, noge se prestopajo iz stopa v stop, višina raste snežišče postaja majhno, — kje je že za vama v sinjkasti, majčkeno nemirni globini. Solnce žge v hrbet, pot lije s čela, drobni grušč brez glasu pada izpod vajinih čevljev v nedogled. Nenadoma se odpre razgled: širok greben leži pred vama, pijan od solnca; soparica mrgoli, skale žehte. Še nekaj korakov in pred vama leži vrh — plačilo za trud. Pa saj je bila že pot sama plačilo za trud! Vrh je samo cilj, potrdilo zmage, krona uspeha, blagoslovljeni cilj!
Počitek na vrhu! Samota in nepremična, samozavestna tišina, ki je ne moreta zmotiti niti vajina hvaležna glasova, niti radostno nemirno bitje, vajinih src. Nahrbtnik pod glavo! Naj pijejo v tej čudežni uri naše človeške oči vse čudovito, nedosegljivo, kar ga je bil nagrmadil od obzorja do obzorja divni, Stavbar! Naj se spočije duša, naj gredo skozi naša najbolj intimno zadnjo in edino svetlo izbo v srcu, naj gredo skoznjo pokrajine kakor stara, sinja pravljica — brez razmišljanja, brej razglabljanja, en sam sijajni tok lepote, ki se sama rada brez pridržka daje.
(Dalje sledi.)
Slovenski dom, 3. julij 1936