Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Še o planinskem cvetju!

   Železar

 

 22.05.1965

Jlib.si

 

sobota, 22. maj 1965, ob 16:32, Boris Štupar, ogledov: 910

Železar: Prišli so topli spomladanski dnevi in kaj radi pohitimo v naravo.  

Saj je po naših hribih in gorah delno že vzcvetelo novo življenje. Kdor bo znal opazovati planinsko cvetje, mu bo nudilo veliko veselja in zadovoljstva. Vsak pošten človek bo ščitil alpsko floro in pomagal zatirati njenega velikega škodljivca — dvonožnega voluharja v človeški podobi. Po naravi je odmerjen planinskim cveticam kratek čas. V tem kratkem času pa se izzive z vsemi silami. Lepše so njih barve od onih v dolini, njih vonj je opojnejši in njih oblike ter čudovite barve očarajo vsakogar, ki ima vsaj malo estetskega čuta.

Belina in zvezdasta oblika planike, čudovita barva in oblika lepega čeveljca, naše reprezentativne orhideje, prijetni vonj vseh volčinov, murk in jegliča, pa še naše prelepe narcise, ki vsako pomlad bujno pobelijo travnike v Jeseniških in Javorniških rovtih — vse to je, vaba za človeka, ki jim sicer kot nedolžen turist prinaša — smrt. Estet uživa, ko občuduje to čudovito cvetje. Da bi si ta užitek podaljšal, si natrga cvetja. Podoben je človeku, ki ne zna brzdati svojih strasti. Dasi to početje ne izvira iz slabih nagonov, se vendar ne da opravičiti ter zasluži obsodbo in kazen. Imamo zakon o zaščiti planinske flore, ki je zaščitil 56 različnih rastlinskih vrst, med njimi tudi dišeči volčin in narcise. Kot v posmeh zakonu pa celo na jeseniških ulicah srečavamo ljudi, ki se vračajo z izletov s šopi volčina in narcis. Takega početja si ni mogoče razlagati drugače, kot da taki ljudje nič ne vedo o zaščiti planinskega cvetja in se ne zavedajo, kaj počenjajo.

Nekdaj je bilo v naših planinah veliko več cvetic. Danes so ponekod samo še ostanki nekdanjega bogastva. Nerazsodni ljudje so cvetje leto za letom trgali ali celo ruvali s koreninami in na mnogih krajih močno razredčili, ponekod pa popolnoma iztrebili. Pa vendar ne bomo tudi mi pomagali uničevati zadnjih ostankov naše redke planinske flore? Varujmo planinske cvetice! Ne trgajmo jih, pustimo, da rastejo in cvetijo tudi za druge, ki pridejo po isti stezi za nami.

Prisluhnimo še Janku Mlakarju, kako v šaljivem tonu karakterizira grabeže planinskega cvetja: »Planinski voluhar (homo alpinus hypudacus) se razlikuje od navadnega, ki dela škodo na vrtu, zlasti v tem, da razjeda ne le korenine, marveč da odnaša celo rastline. Trava mu ne gre posebno v slast, ampak sega le po cvetju. Požre vse, kar vidi. Zato dela med planinsko floro veliko škodo. Spomladi začne delati škodo med volčini in narcisami. Poleti pa gre najrajši za planikami, murkami in drugimi zaščitenimi cveticami. V nekaterih krajih so planinski voluharji zatrli že vso planinsko floro. Pravijo, da je težko privaditi divjake, ki so navajeni človeškega mesa, na drugo hrano; prav tako težko je tudi voluharje odvaditi, da ne bi pustošili naših planin. V novejšem času so izdali zoper nje ostre odredbe, ki pa ne pomagajo dosti, ker jih javni organi ne izvajajo. Dočim je nad ostalimi plemeni planincev več samcev kakor samic, prevladujejo med voluharji samice. Le na bolj težko pristopnih krajih nabirajo samci planike; opazovali pa so jih že večkrat, da so potem izročili nabrano cvetje samicam.«

Pravi planinec, ki je odkril samoten kotiček bujnega planinskega cvetja, ga ves navdušen občuduje in uživa, gre skozi njega z ljubeznijo in spoštovanjem ter sklene, da ga bo drugo leto spet obiskal in ponovno užival. Nič novega pa ni, če ga najde opustošenega ali celo uničenega in mora z žalostnim srcem ugotoviti, da bodo naši hribi in gore kmalu ob svoje lepo cvetje. Kaj naj ukrenemo, da se to ne bo zgodilo? Mnenja sem, da je v prvi vrsti poklicano domače planinsko društvo, ki organizira vse , mogoča skioptična predavanja o planinstvu in raznih vzponih na domače in tuje gore — žal pa že več let ni bilo nobenega predavanja o zaščiti planirskega cvetja. Nujno je potrebno pokazati in povedati ljudem, katero cvetje je zaščiteno. Gotovo bi marsikatera cvetica ostala nedotaknjena, če bi ljudje vedeli, da je zaščitena. Tako pa se nevede pregrešijo in zapadejo kazni, saj zakon pravi, da nepoznavanje zakonov ne ščiti pred kaznijo. Taka skioptična predavanja naj bi bila tudi po šolah in vzgojitelji naj bi dobro podučili otroke, ti pa potem doma še starše.

Jesenice s svojo lego med gorami in kot važno prometno križišče imajo lepo priložnost za kontrolo nevzgojenih turistov. Potruditi bi se morala gorska reševalna služba, alpinistični odsek, sploh vsi planinci in taborniki. Slednji so baje prejeli znake gorske straže. Žal pa jih na terenu ni videti. — Enako pogrešamo v akciji tudi vse zgoraj navedene. Dobro bi bilo sedaj, ko je mesec narcis, namestiti opozorilne tablice z napisi, da je vsako trganje narcis prepovedano.

A. Blažej
Železar, 22. maj 1965

eXTReMe Tracker