Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

»Snežena gora« najvišja mehiška gora

Slovenski dom: Mehika ima tri gorske velikane, od katerih je Pic de Orizaba najvišji.

 Vendar do danes znanstveniki še niso dognali njegove prave višine. Merjenja nihajo med 511. in 5780 metri. Indijanci nazivajo ta hrib z imenom »Citlaltepetel«, kar pomeni sneženo goro.

Ugasli ognjenik
Snežena gora leži na vzhodnem delu mehiškega ozemlja in se dviga nad mehikansko visoko planoto. Neposredna bližina morja močno vpliva na podnebje velikana, označujejo ga nenadne in pogoste vremenske spremembe. Le proti koncu deževne dobe ga je mogoče občudovati v vsej veličini in jasnosti, ko se njegova snežena odeja blešči daleč na okoli skozi rdečkastorumeno ozračje hladnega višavja. Na visoki planjavi pod vznožjem gore leži majhno mesto, ki ima v ondotnem jeziku tako ime, ki je za Evropca težko izgovorljivo. Snežena gora je ugasli vulkan. Do višine 3500 m je hrib obkrožen od gostega gozda, ki se med njim razprostirajo tudi prostrana polja. Tu uspeva žito, raste krompir, sploh kulturne rastline, ki jih pozna Evropa.

Nevarna pot
Nad to mejo leži majhna indijanska vasica, ki je najvišje ležeče človeško selišče na tem hribu. Nad mejo 3500 m se spet nahaja gozd, vendar ne tako gost in se proti vrhu čim dalje bolj redči. Gozdovi so večinoma jelkovi. Jelke so izredno visoke in vitke. Mehika izredno čisla to drevo. Pozna jih preko 200 vrst. Pot proti vrhu pelje mimo globokih prepadov. Po 4000 m se konča gozd. Svoječasno je bila meja gozda mnogo višja, vendar je požar uničil gozd. Nad to višino se začenja pravi alpski svet. Posveti se ostra konica s snegom pokritega hriba, ki najbolje sliči piramidi. Od vrha dol se vleče široka reka lave, te se mora popotnik izogniti in se proti vrhu vzpenjati med prepadi, katerih enega imenuje prebivalstvo jamo smrti. Vse na okoli je brez vode, vse izžgano. Tla so iz mlajše vulkanske dobe.
Čim višje se človek vzpenja, tem hujša je pot. Ostro zasekane skale, tla pokrita z ostrorobim vulkanskim kamenjem ter pepelom. Sem pa tja moli iz te puščave kaka zelena rastlinica, vendar so redke, ker v višini 4600 m vlada že stalen mraz in skoro vedno sneži. Temperatura je v tej višini vedno pod ničlo.

Tisti, ki se vzpenjajo na vrh, morajo premagati strašne težave. Prepad za prepadom se vrsti, ko prekoračijo eno pečino, zazija spet pod njim globoka zareza. Višino 800 m, ki je še do vrha, morajo naskakovalci premagati po dolgem in izredno napornem plezanju. Snežna odeja se polagoma spremeni v ledeno, vendar se ne da reči, da bi se mogli ti ledeniki postaviti v vrsto velikih. To pripisujejo vplivu vulkana, ki večkrat bruha. Zadnji večji izbruh je bil leta 1687. Po tem letu pa »Snežena gora« sploh ni več dajala znakov, da bi bil ognjenik še živ. Da pa ni popolnoma zamrl, se da sklepati po žveplenih plinih, ki se pogostokrat dvignejo iz žrela vulkana. Tako toplota v notranjosti vulkana preprečuje, da bi se na zunanji plasti stvorila debelejša in razsežnejša ledena plast.

Tik pred vrhom postaja vrh gore dostopnejši in je mogoče opazovati vulkansko žrelo. Še pred nekaj desetletji so Indijanci iz žrela kopali žveplo, vendar so morali ta posel opustiti, ker ni prinašal več pomembnega zaslužka zaradi nizkih cen, ki so se javljale na svetovnem trgu. Žrelo vulkana je pokrito s snegom.
Med prebivalstvom se okrog tega gorskega velikana spleta seveda velika veriga pripovedk. Večinoma v dobrem smislu, ena teh pravi, da ima »Snežena gora« tako silo v sebi, da človeka, ki jo je enkrat dosegel, vedno in vedno vabi k sebi.

Slovenski dom, 10. junij 1936

 10.06.1936

dLib.si

Kategorije:
Novosti Tuje TUJ Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti