Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dvanajst vrhov, dvanajst ur

ponedeljek, 28. junij 2004, ob 11:45, Franci Savenc, ogledov: 2968

Večer, 24.06.04, Narava, gore in ljudje - Miro Petek: Mežičan Rado Iglar je ponudil novo idejo - pohodniško pot M12

Mežičan Rado Iglar je ponudil novo idejo - pohodniško pot M12


Dvanajst vrhov, dvanajst ur


Lep rekreativni izziv: prehoditi dvanajst vrhov okrog Mežice v dvanajstih urah


Rado Iglar, idejni oče poti M12; foto Miro PetekZobozdravnik in znani mežiški obraz Rado Iglar je prišel na zanimivo idejo: povezati in spoznati naravne lepote okrog Mežice. V "enem zamahu" je prehodil dvanajst vrhov, ki obdajajo Mežico, ob tej poti pa si je zastavil vprašanje, zakaj ne bi te poti označili, vrhove povezali in bi to lahko postal rekreativni izziv ali turistična zanimivost. V Črni so pred časom že začrtali podobno akcijo, ki pa je za bolj zahtevne pohodnike, skorajda za že prave športnike. V enem dnevu je treba prehoditi pot po gorah, to je vse od Uršlje gore, Smrekovca, Raduhe in Olševe do Pece. Mežiška pot je seveda bolj zmerna, namenjena rekreativcem.

"Sam sem si zamislil, da bi jo lahko enostavno poimenovali M12, ker je okrog Mežice dvanajst vrhov, kolikor sem jih tudi vključil v to pot. Hodil sem devet ur in pol, pri tem nisem nič počival, in če dodamo k temu še dobri dve uri, potem bi jo lahko v 12 urah res brez večjih naporov prehodili. Ni pa nujno, lahko si vzamemo tudi več časa, saj tu sploh ne gre za čas ali tekmovanje, temveč za pohodništvo, rekreacijo in stik z naravo. Torej M12 tudi zaradi dvanajstih ur, ki lahko zadostujejo za zmerno pot po teh vrhovih," pravi Rado Iglar.

Rado Iglar si je zamislil, da bi se pot začela in končala pri Rehtu, to je pri Čepinu. Na poti je dvanajst vrhov, dolžina je kakšnih 25 kilometrov in pohodnik premaga višinsko razliko 2100 metrov. Poti so označene, ponekod so na vrhu tudi vpisne knjige. Iglar je začel pri Rehu in nadaljeval proti Gorni, Štengam, Jesenikovem vrhu, od tam mimo tako imenovanega Adroga do Pikovega vrha, nato na Veliki vrh in Šumahov vrh, potem se je spustil do Ladinikovega mostu in nadaljeval na Krajnčev vrh, od tam na Linše in Jankovec, nato do Andrejevega vrha in dalje proti Harmonkovemu križu, od tam pa na Volinjek in v dolino do Torčeve žage ter dalje do Hamunovega vrha in spet do Rehta. Najvišji vrh na tej poti je Krajnčev vrh s 1226 metri nadmorske višine.

"Pot je vseskozi zelo zanimiva, povsod je pogled na Mežico, vsakokrat z druge strani. To pot lahko marsikdo prehodi. Zdaj razmišljamo, da bi pri Rehtu uredili vpisno knjigo, Jože Lednik bi izdelal zemljevid te poti, enkrat na leto pa bi se pohodniki sestali in pregledali, kdo vse se je podal na to zanimivo pot, in si izmenjali vtise," dodaja Rado Iglar.

Miro Petek

eXTReMe Tracker