Delo, Trip - Pija Kapitanovič: Cala Luna in Masua sta obvezna, toda navdušijo tudi čudoviti zalivi, božanska hrana in simpatični domačini.
Pojdite od Alghera do rta Capo Caccia. Malo pred koncem ceste zavijte desno proti morskim klifom. Parkirajte in se sprehodite sto metrov proti robu in prispeli boste do jame. Upoštevali smo navodila in – prišli do roba, kjer ni bilo dostopa do jame. Naj bi se po tej navpični in razbrazdani steni spustili do nje?
Plezalni vodnik po Sardiniji Pietra di Luna ni omenjal pretirane težavnosti dostopa do plezališča. Sprehodili smo se nazaj do asfaltne ceste in po robu klifov na drugi strani. Turisti, ki so se odpravljali do Neptunovih jam v nasprotni smeri, so zmajevali z glavami.
Drug svet
Po nekaj deset minutah iskanja in z le malo pomoči vrvi smo se nato po skalah spustili do izhodišča plezalnih smeri.
Razgled na Capo Caccia je bil dih jemajoč. Temno modro morje je silovito pljuskalo v mogočne skale nekaj deset metrov pod nami, a vseeno je bilo ozračje pod steno pomirjajoče; kot da zgoraj ni ene večjih turističnih znamenitosti. Skala ni bila mokra ali mastna, kot smo se bali, ker je bil prejšnji dan nekoliko deževen in vetroven. Podvig smo uspešno opravili vsak s svojim izpolnjenim ciljem. Tu se najdejo smeri vseh težavnosti, od petice do osmice po francoski lestvici.
Lepote Cale Lune
Na Sardiniji se je plezanje konec osemdesetih letih prejšnjega stoletja začelo šele dobro razvijati. Prvo smer z oceno 8b je navrtal Rolando Larcher v Cala Fuili leta 1989. Zaliv Cala Fuili na območju Cala Gononeja danes slovi kot eno najbolj obiskanih plezališč na otoku. Leži na njegovi vzhodni strani, ki se od zahodne po sestavi kamnin precej razlikuje. Visoke pečine zamenjajo zalivi z manj kot oreh velikimi snežno belimi kamni. Ob vznožju plezalnih sten se razprostirajo privlačne peščene in prodnate plaže, posute z belimi kamenčki. A lepota ima tudi slabo stran. Zaradi velikega števila plezalcev, ki jih pritegne, je vzhodni sektor plezališča popolnoma zlizan; občutek neuspeha v smeri, katere težavnost imaš v malem prstu, pa ne ravno prijeten.
Cala Fuili
V Cala Ganoneju, do katerega iz notranjosti otoka vodi ena sama cesta, leži zaliv Cala Luna. Doseči ga je mogoče le po morju ali v slabih dveh urah hoje po nezahtevnem, a goratem terenu. Poleti peščene obale ob sinje modrem morju zasedejo plavalci, v drugih mesecih plezalci. Zaradi odročnosti so vse smeri še zelo ohranjene, narava pa je poskrbela, da je to najpogosteje fotografirano sardinsko plezališče. Smeri sta opremila plezalca Enzo Lecis in Massimiliano Merler, ki sta se prva lotila velike jame (sektor Grottoni) na levi strani zaliva.
Masua: mogočna kljubovalnost
Največ smo pričakovali od Masue, med plezalsko sceno najbolj opevane. Na jugozahodni obali, ki je najmanj obljudena, se od nekdaj rudarskega mesta Nebide do obalnih sten Masue razprostira edinstven prizor. Sto triintrideset metrov visoka apnenčasta skala Pan di Zucchero se v družbi manjših sester v okolici kljubovalno dviga iz morja v vsej svoji mogočnosti. V kar devetih plezalnih sektorjih, ki so posejani vse od obale do notranjosti, smo uživali razgled na to edinstveno skalno gmoto nepravilne oblike, posejano z nežno zelenkastim grmičevjem. Bi se jo dalo osvojiti? Tudi ta možnost obstaja; do dostopa v 120 metrov dolgo smer, ki je na najzahtevnejših mestih ocenjena s 6b, organizirajo prevoze s čolnom. Le prej se je treba naročiti, a tega na žalost nismo vedeli.
Skoraj nasproti Pan di Zucchera, ob vstopu v enega popularnejših sektorjev Castello dell'Iride, je tudi dovoljeno kampirati. V Masui hotelov ali večjih prenočitvenih objektov ob obali skoraj ni.
Pravzaprav je celotna Sardinija, izvzemajoč njen severni del, zelo redko poseljena. Notranjost otoka, njen gorati zeleni del, je poseljen večinoma z manjšimi kmetijami, kjer se na prostranih pašnikih prosto pasejo ovce, koze in krave. Nič ni nenavadnega, če vam prekrižajo pot na cesti.
Nedolžnost
Notranjost Sardinije ima tudi kar nekaj jezer, vrednih obiska. Ob Lagu del Temo, ob zgodovinsko zanimivi vasici Roccadoria Monteleone, se skriva tudi precej netipično sardinsko plezališče, mešanica apnenca in sedimentalne kamnine tuf. Plezalci so ga odkrili šele maja 2006. Na poti v službo v Alghero jih je opazil avtor plezalnih vodnikov po Sardiniji Pietra di Luna. »To, da lahko leta 2006 v Evropi še vedno – in tako blizu stanovanjskih hiš – odkriješ nedolžen sektor, je neverjetno,« je dejal.
S kolegi se je lotil sidranja in opremljanja smeri. Danes lahko obiskovalci z vsega sveta ob pogledu na jezero, obdano z mediteranskim zelenjem, uživajo v kar 90 smereh. Najboljšim pa je še vedno na voljo prostor za izdelavo lastnih. Ocene smeri so tukaj zelo relativne, saj jih je kar nekaj doživelo le eno ponovitev. Govori se, da divjega kampiranja v okolici jezera nihče ne preganja.
Pogled iz plezališča na Lago del Tempo
Vse se da, če se hoče
Sardinija ni zanimiva le za plezalce. Roko na srce, tudi nas zanima še kaj drugega. Plaže in čistost morja in pokrajine nasploh so presenetljive. Če je še pred kratkim veljalo, da na Sardiniji smeti ležijo kar povprek, danes velja strog sistem ločevanja odpadkov in zdi se, da ga vsi brezkompromisno upoštevajo. Narava, predvsem na jugovzhodnem in jugozahodnem delu otoka, je še zelo neokrnjena – Hrvaška je v primerjavi s tem delom prava betonska džungla. Mesta imajo zanimivo zgodovino, a se med seboj ne razlikujejo bistveno. Njihovo kuhinjo, domače testenine (malloreddus) s sladkasto pikantnimi paradižnikovimi omakami ali morskimi sadeži, a ne tistimi zamrznjenimi, polži na buzaro in popečeni kruhki z domačim pestom, baziliko in olivami, dodatno začinijo gostoljubnost in domačnost osebja.
Sardincev, ki se neradi opredeljujejo za Italijane, ni težko razumeti. Radi si pomagajo s kretnjami in obrazno mimiko. »Voda naravna ali voda brrrr?« nas vpraša nasmejan natakar v hotelu, pri čemer zaradi njegovega izraza na obrazu takoj razumemo, kaj ima v mislih.
Ni bencina, ni hrane
Na Sardiniji so zelo priljubljeni tudi drugi športi, pohodništvo, kajtanje, deskanje in kolesarjenje. A štirinajst dni je premalo, da bi človek lahko preizkusil še kakšen drug šport, okusil vse lokalne specialitete in obiskal vse turistične znamenitosti in visoko opevane plaže. Pa ima otok le štiri tisoč kvadratnih kilometrov več od Slovenije. Veliko časa namreč vzame vožnja, še nekaj več iskanje odprtih bencinskih črpalk med eno in peto uro popoldne. V tem času tudi v bolj turističnih krajih zaman iščete odprte restavracije ali trgovine. Zadovoljiti se je treba s pijačo v lokalnih barih ob cesti. V eni izmed njih goste pozdravlja citat Franka Zappe: »Art is making something out of nothing and selling it.« (Umetnost pomeni narediti nekaj iz nič in to prodati.) Mimogrede, Zappa je bil velik ljubitelj sardinske glasbe.
Tukaj pa zagotovo znajo angleško, sva sklepali s sopotnico, ko sva vstopili na teraso, kjer so v senčnem zavetju domačini srkali lokalna piva, ki so, mimogrede, bolj priljubljena od vin. Ne zaide veliko žensk v ta bar, sva si mislili ob njihovih zvedavih pogledih. Ni minilo dolgo, ko so naju poskušali zaplesti v pogovor. A zaradi najinega slabega znanja italijanščine in njihovega popolnega neznanja angleščine jim je to uspelo šele s pomočjo mlajše natakarice, ki je v polomljeni angleščini in z zgovornimi kretnjami povedala: »Ti možje vama želijo plačati pijačo.« Njen stavek je sprožil salve smeha tako pri naju kot pri njih, še posebno po tem, ko je eden izmed možakarjev komentiral – toliko italijanščine že razumeva: »Čisto brezveze si hodila na fakulteto, če niti stavka v angleščini ne znaš.«
Ena izmed prečudovitih obal na severu Sardinije