MMC RTV SLO - Tadej Čater: ... kjer se je končala njena zgodba
Zgodba o alpinistki, ki je živela z gibljivimi slikami
V Slovenski filharmoniji, kjer je nekoč domoval kino Matica, se je pred razprodano dvorano premierno odvrtel dokumentarni film o Pavli Jesih. Zgodbo o strastni alpinistki in lastnici kinematografske verige je posnel režiser Igor Šterk.
Priznam! Na ogled dokumentarnega filma o Pavli Jesih sem se odpravil z mešanimi in zmešanimi občutki. Z mešanimi zato, ker smo samo pred letom in pol v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča lahko gledali predstavo Pavla nad prepadom, ki jo je po naročilu že omenjenega gledališča in režiserja Matjaža Pograjca spisal Andrej E. Skubic.
In kaj bi nam lahko Skubic, ki v dokumentarnem filmu podpisuje scenarij, novega povedal? Vprašanje, na katerega si nisem znal odgovoriti vse do konca filma, vprašanje, zaradi katerega so me prevevali mešani občutki. Z zmešanimi pa zato, ker je film, ki je nastal v produkciji RTV-ja, predvajal Kinodvor, kamor sem nekaj minut pred projekcijo pribrzel in tam izvedel, da bo projekcija tokrat v dvorani Slovenske filharmonije. Jasno; z dokumentarnim filmom o Pavli Jesih oziroma s Pavlo Jesih se je film vrnil tja, kjer se je končala njena filmska "kariera". Kjer se je končalo njeno življenje. V dvorani Slovenske filharmonije, v takratnem Filharmoničnem društvu, je namreč od leta 1940 pa vse do osvoboditve mesta Ljubljane leta 1945 deloval Kino Matica. Vodila ga je in ne le vodila, njegova lastnica je bila Pavla Jesih.
Pavla Jesih (1901-1976) je znana predvsem kot vrhunska alpinistka. Ob boku Mire Marko Debelak (1904–1948) je ena prvih žensk na svetu, ki so se z moškimi enakopravno kosale in največkrat celo kot prve v navezi lotevale najzahtevnejših prvenstvenih plezalskih smeri. Med letoma 1926 in 1934 je v Julijskih Alpah od Špika prek Jalovca do severne triglavske stene začrtala vrsto smeri, ki so neprimerno bolje opremljenim alpinistom izziv še danes. Leta 1934 pa se je v slovenskem časopisju pojavila novica: "Našo odlično plezalko, gdč. Pavlo Jesih, je 18. avgusta 1934 zadela nesreča. S tovarišem Jožetom Lipovcem je utirala novo smer med Veliko Mojstrovko in Travnikom, ko sta se ji izdrla oba klina, s katerima se je varovala; padla je kakih 30 metrov globoko. Lipovec je tovarišico za silo obvezal in zavaroval, nato pa hitel obvestit reševalne ekspedicije. Ponesrečenka ima zlomljeno roko in nogo ter hude notranje poškodbe. Prihodnji dan so jo reševalci spravili na Vršič, od koder jo je oče z avtom odpeljal v Ljubljano. Ponesrečenka je pri zavesti in nezgodo vedro prenaša, čeprav trpi in je njeno stanje težko. Upati je, da morda še okreva." Po tem padcu je za vrsto let opustila najzahtevnejše plezalske podvige in se preusmerila k drugačnim vrhovom. Pravzaprav je po tem padcu plezala le še enkrat.
Enkrat, a vendarle za zgodovino alpinizma. Namreč, neposredno po vojni je v navezi s soplezalcem in prijateljem Jožo Čopom (1893-1975) preplezala osrednji triglavski ali danes bolj znan Čopov steber in iz njega tudi izplezala. Ampak to so zgolj dejstva. Pa vendarle dejstva, ki jim nekateri pritrjujejo, nekateri pa jih zanikajo. Da, Pavla Jesih je razdelila in previharila tudi alpinistično srenjo. Pa čeprav tega ni hotela. Pavla, naj mi bo dovoljeno in oproščeno, da jo tako naslavljam, je bila ženska, ki je posegala na polje moškega. In tam tudi uspevala. Ambiciozna in podjetna ženska, ki so jo zanimali le vrhovi. Ko je leta 1934 z vrha omahnila, je začela osvajati vrhove, s katerimi se je spet zapisala v zgodovino - in to v zgodovino slovenske kinematografije. Namreč, tako predstava kot film se pravzaprav začneta šele z njenim padcem z gore, šele z njenim sestopom z enega in z naskokom na drug vrh. Pavla, sicer iz premožne ljubljanske podjetniške družine, se je po letu 1934 zapisala kinematografiji. Njen poklic je postal preprost: lastnica kina. In to je pisalo tudi v njeni osebni izkaznici. Vodila je dve kinodvorani v Celju, Metropol in Union, od katerih še danes eden deluje kot Art kino, vodila je kino Royal na Ptuju, ki se danes imenuje Mestni kino Ptuj, vodila je kino na Dobrni in Kino Matica v Ljubljani. In če je gore niso uničile, če so ji gore "le" zlomile kosti in zdrobile koleno, potem so ji kinematografi uničili srce. Če jo je z gore pahnila narava, potem jo je iz življenja odrezal človek. In jo z vrha, od koder se je lahko dotikala tudi nebes, pahnil na samo dno, kjer so ji ostali le še golobi, kava in cigarete.
Boj med starim in novim svetom
Pavlina zgodba je skratka dramatična in kot taka si je zaslužila tudi dokumentarec. Faktografski film, ki sicer pušča prosto pot domišljiji, vendar je v nasprotju s predstavo ne spodbuja, marveč omejuje. Andrej Skubic je na tem polju opravil zares veliko delo. Ne samo, da nam je predstavil Pavlo Jesih, njeno dramo, njeno dramo v gorah, njeno dramo na sodišču, njeno dramo v življenju, predstavil nam je dramo, ki se je vrtela okrog nje. In iz arhivov izbrskal neprecenljive podatke, ki sta jih z režiserjem dokumentarca Igorjem Šterkom predstavila strogo faktografsko. Film namreč prinaša novo videnje slovenske kinematografije. Film kot dokument zanika nekatere uveljavljene resnice in na ljudi, ki v slovenskem filmskem svetu uživajo določeno mero spoštovanja, meče veliko senco.
Njen spopad s priznanim pedagogom in filmskim zgodovinarjem Francetom Brenkom (1912-1990), možem pisateljice Kristine Brenkove, gospodom, ki velja za enega tistih, ki so orali ledino v slovenski kinematografiji, ki je menda zaslužen zato, da še danes ne gledamo sinhroniziranih, ampak podnaslovljene filme, čeprav je mnogo pred njim že v Kino Matica sredi vojne to uvedla Pavla Jesih, je zares dramatičen. In ne prinaša zgolj spora med dvema človekoma, med predvojno podjetnico in vrhunsko alpinistko na eni ter partizanom, ki je po vojni dobil oblast, na drugi strani, marveč boj med dvema svetovoma, med starim in novim svetom. Pa kar koli to že pomeni.
Pavla svojih kinodvoran ni dala, Brenk pa je za to, da bi jih nacionaliziral, šel čez vse meje. Pa ne le čez meje dobrega okusa, ampak je poteptal tudi vse civilizacijske norme. Pač v maniri, da cilj opravičuje sredstva. In je zmagal. Kar niti ni pomembno. Pomembna sta Pavlina drža, njeno kljubovanje svetu, goram, oblasti, kar ji je v zameno ponujalo ugledno in dobro državno službo, pomembna je Pavlina drža, ki je prešla v zgodbo, v kateri se je znašla povsem sama - brez alpinistov iz naveze in brez prijateljev. Obdana z golobi, kavo in cigaretami ter pozabljena. In zamolčana. Za dolga leta. Njena zgodba je vsa ta leta živela zgolj v krogu njene družine in v zaprašenih arhivih, ki so odkrili to, kar je družina že dolgo vedela, a je morala molčati. Molčala je tudi o tem, da jim je takratna oblast prepovedala razsutje njenega pepela s Špika, kar si je zaželela kot zadnjo željo. Na tem mestu je film nadgradnja predstave, na tem mestu film pripoveduje tisto, kar dokumentarni film v osnovi mora: podaja dejstva. In eno izmed dejstev je razsutje pepela z vrha gore. S tem niso le zadovoljili njene poslednje želje, ampak olajšali tudi vest družini, ki je simbolno odprla njen grob in s tem razkrila svoje skrivnosti. Ob tem pa izbrisala tudi marsikatero bolečino.
Film o lastnici kina, o ženski, ki je vodila več kinematografov, o ženski, ki jo je kino stal tako rekoč glave, ki je živela z gibljivimi slikami in od njih, ne obstaja en sam živi posnetek. Prav zaradi tega si je morda celo bolj kot predstavo zaslužila tudi film. Vprašanje pa je, ali bi si sama tega sploh želela.
Tadej Čater