Delo - Želja Leiter: ... Nič več in nič manj - Filmski portret V Slovenski filharmoniji, v kateri je nekoč deloval Kino Matica, nocoj premiera televizijskega dokumentarca o Pavli Jesih
Enciklopedija Slovenije je ne pozna. Niti v Dodatku iz leta 2002. Zanjo ni slišala Slovenika – Slovenska nacionalna enciklopedija, ki je izšla ob 20. obletnici osamosvojitve. In seveda številni drugi enciklopedični derivati. A obstaja častna izjema Slovenski veliki leksikon Mladinske knjige. Pavla Jesih je v njem leta 2004 končno dobila geslo.
Geslo ni radodarno, komaj kaj daljše od razlage na isti strani, kaj pomeni jet lag. In če bi bilo to, kar piše v njem, edino, kar bi lahko izbrskali o tej izjemni ženski, bi vedeli naslednje: da je bila slovenska alpinistka, da je v Julijskih Alpah preplezala devetnajst prvenstvenih smeri in da je dober mesec po koncu druge svetovne vojne z Jožo Čopom preplezala osrednji steber v Severni triglavski steni, danes tako imenovani Čopov steber. Zelo malo za žensko, ki je pisala začetno poglavje zgodovine slovenskega in evropskega ženskega alpinizma. Pa tudi zelo malo za žensko, ki je kot podjetnica do druge svetovne vojne zgradila kinooperatersko mrežo in postala največja lastnica kinematografov tistega časa na Slovenskem.
Na tem mestu je treba dodati, da je njen vzpon s Čopom leta 1997 postal predmet teve filma Steber, ki ga je režiral Matjaž Fistravec. A film zanima predvsem prikaz štirih dramatičnih dni njunega vzpona, ne pa plezalca kot celoviti osebnosti. Kot alpinistka je leta 2000 na skali ob planinski poti med Spodnjim in Zgornjim Martuljškim slapom dobila ploščo z naslednjim napisom: »Veliki slovenski alpinistki Pavli Jesih, 1901–1976. Ni ji bilo dano, da bi iz večnosti zrla v obličje Špika.« Kljub temu je moralo od skromnega gesla iz leksikona z letnico 2004 miniti še tri leta, da je njena življenjska pot postala predmet daljšega zapisa, tokrat v monografiji portretov žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem Pozabljena polovica. Tam zapisana njena usoda je navdihnila gledališkega režiserja Matjaža Pograjca.
Pograjc je zanjo navdušil še pisatelja Andreja E. Skubica, ki se je lotil temeljite raziskave. Na njenih izsledkih je napisal dramsko predlogo, po kateri je Pograjc leta 2013 v Mladincu uprizoril Pavlo nad prepadom. S to predstavo, dopolnjeno z dramatikovim zapisom v gledališkem listu, je bilo iz zamolčane zgodovine potegnjeno na svetlo doslej najbolj celovito izpisano poglavje o še eni svobodomiselni, izobraženi in podjetni ženski, ki je bila vse to v času, ko te lastnosti pri ženskah niso bile dobrodošle, pa potem tudi v času, ko so lahko predstavljale vzrok za jezo oblasti.
Zdaj je njena zgodba dobila še filmsko podobo: Skubic je namreč napisal tudi scenarij za dokumentarec preprostega naslova Pavla Jesih. Režiral ga je Igor Šterk, nastal je v produkciji RTV Slovenija, njegova premiera pa bo nocoj v Slovenski filharmoniji, kjer je v dvajsetih letih začel delovati Kino Matica. Med letoma 1940–1946 ga je vodila Pavla Jesih.
Dva prepada enega življenja
Prepad iz naslova Skubičeve biografske drame, ki ga vsebinsko bogato spremlja tudi Šterkov dokumentarec, je dvojen. Prvi je povezan z njenim povojnim vzponom s Čopom čez osrednji steber, ki je imel veliko dramatičnega naboja. Jesihova je bila namreč od leta 1934, ko se je pri plezanju težko ponesrečila, prvič spet v steni kot plezalka, brez priprav, stara 44 let. S Čopom sta šla na ogledno plezanje in slabo opremljena, a ker jima je šlo dobro, sta nadaljevala do plezalkine hude izčrpanosti, ko je Čop sam izplezal in šel po pomoč. Po skoraj dveh dneh, ki jih je sama prebila v steni, je, sicer varovana, izplezala tudi sama.
Drugi prepad je bil zanjo usodnejši. Zaradi nesreče v gorah si je Pavla Jesih, sicer najstarejši otrok premožne družine iz ljubljanske Štepanje vasi, ki se je ukvarjala z mesarsko dejavnostjo, odločila za nov poklic: do začetka druge svetovne vojne je upravljala kar pet kinodvoran v Celju, na Ptuju in v Ljubljani. V tistem času je to bilo pionirsko delo, saj so bile stalne kinodvorane redke in so se le počasi uveljavljale.
V prestolnici je leta 1940 prevzela Kino Matica. Medtem ko je imela na Štajerskem težave s konkurenco, ki so slonele na spopadu med slovenskim in nemškim prebivalstvom, je bil v Ljubljani ta spopad bolj ideološke narave. Tako je ban Natlačen prepovedal že kar prikazovanje otvoritvenega sovjetskega filma Peter Veliki, Pavla Jesih pa je predvajanje pogumno branila. Ob začetku vojne je ostala v Ljubljani, večina njenih kinodvoran pa je pristala na nemškem zasedenem območju. Nemci so ji zaplenili kinematografe, v Ljubljani pa je skušala delovati kot vsi drugi podjetniki – nadaljevati posel. V kinu je naredila celo bunker, v katerem so se skrivali ilegalci. Povezala se je z Osvobodilno fronto in ji kot velika domoljubka tudi materialno ter drugače obilno pomagala. Po koncu italijanske okupacije so se razmere spremenile. Pri izbiri filmov ni imela več prostih rok in temu se je prilagodila.
Že nekaj dni po koncu vojne je bila ustanovljena slovenska podružnica državnega filmskega podjetja, katere direktor je postal France Brenk, intelektualec in član OF, predvsem pa človek velikih ambicij, ki je hotel postaviti na noge slovensko kinematografijo, pri tem pa ni ravno izbiral sredstev. Čeprav je bila Pavla Jesih pripravljena na nacionalizacijo, je bila prepričana, da si kot podjetnica, ki je postavila na noge prvo mrežo kinematografov pri nas, zasluži spoštovanje in primerno odškodnino. Edini, ki je še delal težave Brenku pri njegovi misiji podržavljenja, je bil Milan Kham, lastnik kina Union.
Zoper njo in Khama je zato vložil prijavo na sodišču narodne časti, v kateri ju je obtožil sodelovanja z okupatorjem. Sodišče je ustavilo postopek. Konec novembra 1945 je sledila druga Brenkova prijava, zaradi katere je Kino Matica prešel pod začasno državno upravo, potem pa se pol leta ni zgodilo nič. Ta pomenljivi molk v obdobju hitrih procesov je bil za Pavlo Jesih, ki je veljala za veliko poznavalko takratne kinematografije, bila pa je tudi tehnološko napredna, usoden: po pričevanju njenega nečaka Josipa Jesiha naj bi se namreč v tem času Ivan Maček - Matija, prvi mož Ozne, osebno angažiral, da bi jo postavili za direktorico Kina Triglav. Pavla Jesih je ponudbo, ki bi ji utegnila prihraniti poznejšo usodo, zavrnila. Hotela je imeti in voditi svoj kino. Nič več in nič manj.
Brenk, ki je pozneje tudi sam prišel v nemilost oblasti, je junija 1946 vložil še zadnjo prijavo, tokrat uspešno, tako da sta bila Kham in Pavla Jesih, ki jo je branila Ljuba Prenner, obsojena na zaplembo premoženja. S tem je bila Pavla Jesih izključena iz javnega življenja. Preživljala se je kot oskrbnica v planinskih kočah. Po upokojitvi je živela v stanovanju na Gornjem trgu v Ljubljani, zavračala obiske, iz spomina pričevalcev pa vznikne podoba ostarele ženske, ki krmi golobe ter veliko kadi. Ženska, ki je bila nekoč vitalni del kulturne, podjetniške in alpinistične elite, je umrla bolna in osamljena.
Njena zadnja želja, zaupana nečaku Josipu, kot jo v dokumentarcu pripoveduje njegova hči Jakica Jesih, je bila, da bi njen pepel raztresli z vrha Špika. Temu so se upirali vsi zakoni takratne države, pa tudi dejstvo, da leta 1976 še nismo imeli krematorija. Pavlo Jesih so tako upepelili v Avstriji, pokopana pa je bila v družinski grob na Žalah. Lani poleti je njenim svojcem le uspelo izpolniti njeno zadnjo željo. S tem ji je bilo tako končno »dano, da iz večnosti zre v obličje Špika«. Kamera Šterkovega dokumentarca Pavla Jesih je bila zraven.
Ženja Leiler