Slovenski dom: Pomlad je tu. Sončni dnevi izvabljajo vedno več ljudi v gore. Vse hiti s smučmi na ramah iskat snega in sonca. Nekateri iz ljubezni do narave, drugi radi mode.
Kdo bi se čudil smučarjem, da so se zatekli tudi na bregove one veličastne gore, ki jo vidiš, kolikorkrat greš preko kranjskega mestnega trga, našega Matterhorna — Storžca. Tja od jeseni do zgodnjega poletja je zavit v debelo snežno odejo. Komaj pa je posijalo prvo pomladansko sonce, že je bil ves poln prešernih smučarjev. Zakaj bi tudi ne bil? Saj je tako blizu Kranja, niti dve uri hoda, pa si pri njegovem vznožju, in še tri ure pa si na vrhu, 2143 m visoko, kjer stoji križ, katerega so nekateri kranjski turisti postavili v spomin na evharistični kongres v Ljubljani. Tam doli na Bašelskem sedlu so posekali stoletni mecesen, ga s trudom privlekli na vrh in iz njega iztesali križ. Postavili so ga Njemu — varuhu planin. Kmalu bo minilo leto, kar že klubuje nevihtam in snežnim metežem.
V njegovo varstvo pa se podajajo dan za dnem številni turisti, prav posebno smučarji. Kajti Storžič postaja vedno bolj in bolj obiskan. Čemu tudi ne? Saj imajo ob Kriški gori, na Povljah (1100 m) celo skakalnico, s katere se more skočiti do 30 m. Tu so se vršile pred kratkim smučarske tekme v alpski kombinaciji, na katerih so bile zastopane tudi dame. Na nasprotni strani Storžca, tja od Baselskega sedla proti Zaplati, pa je druga Rožca, Tu je smučarski raj, katerega ne more pozabiti nihče, kdor je le enkrat zašel vanj. To je kraj, ki privablja teden za tednom vedno več smučarjev. A tudi vrh se ne more ubraniti gostov. Saj kaže vpisna knjiga, da jih je bilo letos že preko 30 na njem.
Človek, ki bi mislil, da tukaj hodijo in vozijo sami znani alpinisti in smučarji, bi se pošteno motil. Tod se smučajo samo okoliški kmetiški fantje, delavci in dijaki. V njih je korajža in prava, čista ljubezen do gora.
Le žal, da ni na Storžcu oskrbovane planinske koče. Planinsko društvo spi! Samo kmetje, katerih last je pobočje, so uvideli, kako potrebna bi bila koča. Zato so oni preuredili senike, jih popravili in preskrbeli z najpotrebnejšim ter tako vsaj za silo pomagali planincem. Tam spodaj pri lastniku takega »gorskega hotela« se zglasi smučar in kmet mu z veseljem da ključ do njega. Tako je en ali dva dni sam svoj gospodar. Kljub temu, da so te koče tako preproste, pa so okoli praznikov in nedelj vse polne. Te koče so središče prijaleljstva, središče smučarjeve skromnosti. Okoli in okoli pa je nepokvarjena divjina.
Mirno in nemoteno uživaš lepoto, nihče te ne moti. Gori na vrhu pa v nebo kipeči zasneženi križ varuje pred plazovi in nesrečami smučarje, ki v divjem tempu drse po bregovih v dolino ...
Slovenski dom, 27. marec 1936