Bojana Ambrožiča na svetovno prvenstvo v maratonu: Artviže - Ankaran, Slovenj Gradec - Robanov kot po SPP
Priprave na svetovno prvenstvo v gorskem maratonu so v polnem teku. Za mano je eden najbolj napornih tednov tekaških priprav v mojem življenju. Začelo se je v nedeljo s Čavnom vertikal kilometrom in s 35 km dolgim tekom po slovenski planinski poti (SPP) do Podkrajal.
Po dnevu pavze sva s Petrom oblakom pretekla Pot spomina in tovarištva v Ljubljani (35 km). Še en dan pavze in s Klemenom Trilerjem sva tekla od Arvtiž do Ankarana po SPP (45 km). Včeraj za konec cikla pa še po SPP od Slovenj Gradca do Robanovega kota (52 km).
Četrtkov tek po SPP od Artviž do Ankarana je potekal v idealnih razmerah. Kljub temu da je bilo vreme čudovite sončno, je ostalo relativno hladno. Z vasi Artviže je bil najprej na vrsti skorajda 10 km dolg spust v Matarsko podolje. Tod sem že tekel dve leti nazaj pozimi. Vendar tokrat je bilo povsem drugače. Zaradi zelo bujnega rastja je pot zaraščena in zelo slabo vidna. Kar nekajkrat sva lovila pot. Sledil je vzpon na Slavnik, ki je minil relativno hitro. Z vrha pa se je že odpiral lep razgled na Slovensko obalo, kamor sva namenja.
S Slavnika sva se po dolgi in precej zoprni poti spustila do vasi Prešnica. Potem pa je sledil 10 km dolg ravninski tek do Socerba. Spet je tu pot do nepreglednosti zaraščena in izredno slabo označena. Če ne bi Klemen poznal poti, zagotovo ne bi šlo. Se pa na tem odseku da brez težav hitro teči.
S Socerba sva se spustila v Osapsko dolino. Potem pa je Klemen na polno navil na Tinjan. Sledil je še 10 km dolg odsek skozi Škofije in Hrvatine. Sam sem po ravnem malce preveč norel in sva zaradi tega spet zgrešila pot in delala dodaten kilometre. Tako da se je na koncu nabralo 45 km in 5.1 ur teka.
V soboto pa smo se na pot med Slovenj Gradcem in Robanovim kotom podali štirje: Anže Šenk, Rolando Lipar, Klemen in jaz.
Dan se je začel z vzponom na Uršljo goro v jutranji vročini. Višje na gori je vročina nekoliko popustila. Od vrha Uršlje gore do Raduhe pot poteka po K24. Razdalje so tu precejšnje, a ni težav, ker je vmes zelo veliko izvirov in planinskih koč. Prva je bila že Andrej dom na Slemenu, kateri je dobro uro kasneje sledil Dom na Smrekovcu.
Smrekovec pa je zame eden najlepših delov Slovenskih Alp. Do kolen visoko borovničevje, flourescentno zelene trave trave in mah, so tako lepe da bi se želel da se pot tu ne bi nikdar končala. Saj se tudi v resnici tudi konča prav hitro, ker je dolga skorajda 30 km.
Pri koči na Travniku pa se je vreme hitro začelo slabšati. Pol ure za tem pa nas je dobila nevihta, ki nas je prala še naslednje dve uri in pol. Premočeni smo bili do kože. Zeblo nas je. V planu pa je bil še vzpon na vrh Raduhe. Zato je pri Koči na Loki padla odločitev da namesto na Raduho, zavijemo v dolino po poti mimo Snežne jame.
Vendar si bom to pot še kako dobro zapomnil. Zaradi dežja je bila pot zelo spolzko. Potekala je po zelo strmem in nevarnem terenu. Še dobro da je bil cel dan tempo zelo blag in še nisem bil nič utrujen. V nasprotnem primeru bi obrnil.
Nazadnje smo nekako premagali to pot in celi sestopili v Robanov kot. Nabralo se je 52 km, kar je 5 manj od plana. Ampak tako je pač v visokogorju, da so razmere pogosto nepredvidljive in se je nanje potrebno ustrezno odzvati.
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič