Slovenski dom: Kjerkoli je narava postavila človeku ovire, ga je prav za prav le še spodbodla, da se neuklonljivo bori proti njej in skuša zmagoslavno korakati preko vsega, kar se upira njegovemu snu in njegovim telesnim silam.
Dostikrat so te ovire le navidezne, in jih človek stre na prvi mah, v ne¬štetih slučajih pa je ostalo vsako prizadevanje zaman, kakor da mora ostati nekaj človeku nedostopnega in zanj neodkritega. Zdi se, da je narava postavila nepremagljive ovire tudi na strme stene ogromnih gorskih skladov, ki jih je nagromadila v davnih dobah zemeljske zgodovine sredi suhih celin in jih ovila z več¬nim snegom in ledom, kjer zdrkne v prepad neprevidna človekova noga, ki se je preslabo pripravila za to pot. Po nedostopnih gorskih strminah, po razjedenih skalah, med njimi leže človeške kosti, ki jim je voda že izprala podobo m jih pokopava v mineralni grob. Turist, ki pleza po vrtoglavih strminah, vidi vsak hip pred seboj usodo, ki mu lahko ustavi njegov drzni korak, toda ne odneha ...
Samo Gavrizankar kljubuje
Dober del zemeljski površine je že raziskal, pogledal je človek v temino pod sivo morsko površino, zaril se je tudi že globoko pod zemljo in stikal za vsem, kar še ni bilo do sedaj znano, preletel je tečaje. A vendar na vrh himalajskih strmin še ni stopila njegova noga. Bije se hud boj, kdo bo prvi stopil v ta neodkriti svet nad večnim azijskim snegom. Angleži so poskušali doseči vrhove Himalaje že dvakrat, tudi Nemci niso mirovali, in so se povzpeli že nad višino 8000 m na Nanga Parbat — najzahodnejši vrhunec himalajskega hrbta. Toda naprej jim ni bilo usojeno.
Nova ekspedicija na poti
Dne 31. januarja se je odprav la na pot tretja angleška ekspedicija pod vodstvom 51 letnega Ruttledge-ja. Ves turistovski svet z največjim zanimanjem zasleduje njihovo pot in pričakuje, da bo nova ekspedicija prinesla malo več luči v ta neodkriti svet. Po treh letih, odkar je zadnja angleš¬ka ekspedicija obiskala Himalajo, se sedaj zdi, da se pripravlja prav resen naskok na najvišjo točko na zemlji. Ruttledge se je odpravil z največjim upanjem na to pot. Smatra, da so izgledi na uspeh mnogo večji kakor so bili kdajkoli prej.
Z manj ljudi bo lažje
Z njim potuje samo 10 mož, ki so že poizku¬šali svoje moči in svoj pogum na poledenelih stenah Gavrizankarja, kakor se tudi imenuje najvišja gora Mt. Everest. Ta posadka je maloštevilnejša kot prejšnje, kajti Ruttledge je prepričan, da odlo¬čitve v tem boju ne bo prinesla čim večja posadka in velike priprave. Večjo važnost polaga na druge stvari: šotori morajo biti močnejše izdelani, ogrevalniki, ki so neobhodno potrebni za mirno spanje in počitek, in tudi priprave za kuho zahtevajo veliko večjo popolnost. Ruttledge si je vzel na pot 3.400 jajc, 15 stotov sladkorja, prepečenca, čokolade, suhega mesa, konzerviranega mesa in zelenjave, potrebnih vitaminov pa bo dajal citronin sok, drože in ribje olje.
Dne 20. marca bo odpotovala iz Kalimponga pod vznožjem Himalaje glavna karava: 30 nosa¬ čev in 30 Sherpancev, ki so znani po svoji vztrajnosti. Pozneje se bo priklučilo še kakih 70 ljudi iz tega rodu in še nekaj tibetanskih Butijcev. Med potjo bo ekspedicija nakupila tudi tovorno živino, ki bo lajšala naporno delo nosačev. Vsa pot je nekako 560 km dolga. Dnevno namerava ekspedicija prehoditi 20 do 25 km. Ruttledge upa, da bo potrebno moštvo zbrano že koncem aprila na ledeniku Rongbuk.
Ruttledge in njegovih pet križev
Ruttledge sam s svojimi 51. leti najbrž ne bo mogel biti med tistimi srečneži, ki bodo topot, če bo seveda sreča mila, le mogli pogledati preko vrha Everesta. Ostal bo v glavnem stanu, nekako v višini 7000 m, na Monte Colu, odkoder se bodo podali naprej proti vrhu le Smythe, Shimpton in Wyn Harris, ki so že leta 1933 dosegli višino 8400 metrov. Poleg teh bodo gotovo med prvimi tudi dr. Warren, Kempson in Wigram, ki so v preteklem letu skupno s Shimsonom proučevali razmere, s katerimi bo treba tudi sedaj računati.
Sedmi bivak ključ do vrha
Razlika med sedanjim in prejšnjim plezalnim načrtom je v tem, da namerava ta nova ekspedicija postaviti še bivak št. VII, ki bo postavljen v višini 8.430 m, nekako 130 m višje od dosedanjega VI. bivaka, ki je bil tudi zadnji. Odtod bi bilo premagati samo še kakih 400 m, in Mont Everest bi padel. Sedmi bivak je torej izhodišče za zadnji naskok, ki ga namerava Ruttledge izvesti po popolnoma določenem načrtu. Ob 6 zjutraj bi se podal iz zadnjega bivaka. Nato bo sledilo enourne plezanje do vhoda v Veliki prepad. Do 11 dopoldne bi se izvršilo prečkanje nad tem prepadom in preplezanje zapadne stene, kjer se je morala prejšnja angleška ekspedicija pred tremi leti vrniti. Od 11 dopoldne do 3 popoldne bi preostajala pot do vrha, kjer bi sledil polurni odmor. Do pol 8 zvečer pa bi se morali plezalci že vrniti nazaj v bivak. Najvažnejša stvar bo prav za prav to, da se ekspediciji posreči postaviti sedmi bivak, ki bi edini omogočil vsako nadaljnje prodiranje. To pa je vsekakor drzen up, kajti pod mestom, kjer bi ta novi bivak stal, so najtežje partije, kar jih poznajo najvratolomnejši plezalci.
Čeprav so morda sedaj podani najboljši pogoji, da se končno vendar le premaga zadnja ovira, ki do danes še ni dovolila, da bi šla človeška noga preko nje, in čeprav je ekspedicija, ki se je sedaj lotila tega težavnega posla, najsposobnejša za to nalogo, vendar je treba upoštevati, da bo tudi topol imelo glavno besedo hudomušno himalajsko vreme, ki bo reklo svoj da ali ne.
Slovenski dom, 16. marec 1936