Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gore s temne strani

24.01.1936

dLib.si

petek, 24. januar 1936, ob 17:54, Boris Štupar, ogledov: 621

Slovenski dom - Janez Gregorin: V stene ne sije zmerom sonce. Sivi vršaci ne gore zmerom v pravljično neverjetnih vijoličastih barvah.

Tudi nebo ni vedno čisto kot ribje oko. Pogosto se pokaže, da prinašajo skromni beli oblački, ki se paso po nedolžno sinjem nebu krotko kakor trop jagenjčkov, s seboj neurje, metež, divjost razbrzdanih elementov. Po silnem gorskem prostoru, prej tihem in mirnem, po tišini, ki jo samo zdaj pa zdaj zmotijo čudni kriki gorskih kavk in zamolklo kotaljenje padajočega grušča iz stene, se od časa do časa razbesni vihra, silovita in često usodna. Bliski pošastno sevajo, grom orje po nebu, vetrovi tulijo pobesnelo kakor bojni rogovi. Po razeh, stebrih in grebenih se vlačijo preteče megle, sive, temnočrne, svetlobele. Zahrbten sunek vetra sune vrtinčast meglen kosem naravnost kvišku. Ulije se dež ali pa sredi nenadno nastale tišine začne padati potuhnjeno in tiho gost sneg. Skriti slapovi ožive, hudourna voda zabuči po žlebovih im previsnih žlamborih. Gorje človeku, ki je ob tem času na poti, gorje mu, če ne more najti pravi čas zavetišča, zlasti v visokih gorah! Še huje pa plezalcu, ki ga tako neurje zaloti sredi stene.

Celo vrsto nesreč so zakrivile take vremenske katastrofe povsod v Alpah, odkar se je razvil športni alpinizem in to ne samo v visokih, pravih Alpah, ampak tudi drugod, po nižjih gorovjih. Mnogo usodnih padcev, mnogo smrti zaradi prezeblosti, zlasti, če slabo vreme traja dalj časa.

Izgledi žrtev
Pomisliti je treba samo n. pr. na znamenitega dunajskega plezalca Maduschko, ki je umrl od onemoglosti in premraženosti v severozapadni steni Civette in to v poletnem času. Navedli pa bi lahko še celo vrsto drugih primerov iz nižjih Alp, nesreč, ki so jih zakrivile bodisi onemoglost ali premraženost, bodisi padajoče kamenje, katerega je razrahljajo in sprožilo silovito deževje. Toda medtem, ko je taka vremenska katastrofa v nižjih Alpah za plezalce le bolj v izjemnih primerih absolutno smrtonosna, pomeni v visokih Alpah plezalcem, ki jih je presenetila sredi orjaških ledenih sten, skoro neizogibno smrt. Rešitev iz tega položaja bi pomenila čudež. In tak čudež se zgodi silno redko. O tem nam jasno priča zgodovina alpinističnih podvigov.

Mallory in Irvine
Tovariši so ju izgubili izpred oči! Še je upanje! Trmasto so upirali daljnoglede, sama megla, — na najvišjem vrhu razsaja vihar, besni snežni metež! Morda pa ne bo nič hudega, morda sta se pravi čas skrila z ostrega grebena v žleb in čakata, da se bo priroda umirila. Saj imata spalne vreče s seboj! Zvečer se v zlati zarji razkrije bleščeči, čisti vrh Čomolungme. Krvavo zlato se pretaka po deviški belini novega snega. Majčken, šiljast oblak se suklja z vrha proti severu kakor zastava nevidnih bogov. Oči iščejo po robu, po vrhu, po bokih gore, daljnogledi mrzlično romajo iz rok v roke, zaman. Oblak, ki je zakril drzna fanta, je zakril tovarišem za vedno dva druga, dva najboljša od njih. Nikdar več ju niso in ju ne bodo videle nobene človeške oči. V strahovitih ledenih žlebovih ju je pričakala smrt. Nihče ni bil priča, ko je zamahnila s koso, da je švistnilo po zraku. Ledene grmade so bobnele po stenah, grom jima je ogrljal mrtvaško koračnico in zadnji žarki varljivega večernega sonca so bili kakor sveča ob smrtni postelji. Zlata zarja je spuščala svoj otožni, mili sij po stenah in trepetala po mrtvaškem prtu novega snega, s katerim je bila kruta gora prizanesljivo pogrnila dve svoji novi žrtvi. Zadnji pramenčki so brleli po odurnih, jeklenosivih ledenih stenah. Le ob vrhu je še drhtel skromen, boječ sij zarje — plašno in slabotno kakor mrliška lučka.

Dva korajžna fanta sta opravila svojo zadnjo pot, prepadi so sprejeli njuni telesi v svoja nedra in gora sama je postala z vso svojo strahotno lepoto in silovitostjo njim nagrobni spomenik.

(Dalje.)

Slovenski dom, 24. januar 1936

eXTReMe Tracker