Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vintgar

16.06.1935

dLib.si

nedelja, 16. junij 1935, ob 10:56, Boris Štupar, ogledov: 930

Življenje in svet: O nastanku divjeromantične soteske Radovne
Ivo Lapajne: Soteske so globoke zareze, žive brazde na skorji naše zemlje.

Priče so orjaške gorotvorne sile, ki so v osredotočenih sunkih prelamljale gorske vence v tesne prepadne globeli. Najsi je vzrok nastanka sotesk kakršenkoli, odkar se je človek razmnožil in razselil po zemlji, vselej so bile gorske tesni v obrambi svobode in domovine dramatična prizorišča ljutih bojev. Težko prehodna gorovja so v globokih soteskah zapustila v zgodovini bojev za svobodo narodov najsvetlejša poglavja junaštva. Tesna vrata med notranjim svobodnim, visokokulturnim življenjem, pa vnanjim navalom osvajačev so povsod v goratih pokrajinah v živo skalo vklesani spomeniki narodove usode, kjer se je v dolgih tisočletjih odločalo o obstanku cele vrste držav.

Nič manj pomembne, še bolj divje in romantične so soteske, ki jih je v obličje naše zemlje zarezala vekomaj neutrudna mehanična sila tekoče vode. V dolgih tisočletjih razvoja zemeljskega površja so razne spremembe zaprle mirni tok mnogih voda. Nastalo jezerce si je moralo poiskati nov odtok in kjer se je voda zaglodala v živo skalovje, je zarezala v dolgi dobi globoko, kamenito strugo . Slično naključje je primoralo našo Radovno, da je, iščoč nov odtok, ustvarila ljubki okolici Bleda divje skrivnostno nasprotje v globoki soteski Vintgarja.

Preden je gorenjski kot posetila hladna in dolgotrajna ledna doba, je bilo ponekod površinsko lice vse drugačno. Mogočni Bohinjski in Dolinski lednik, pa njun srednji, mnogo manjši vrstnik, lednik Radovne, so na svojem prodiranju in kasneje umiku izglodali, obrusili, ponekod znova odložili mnogo skalovja in kamenitega drobiža (Glej »Ledna doba v Jugoslaviji«, žis. kaj. 17, str. 256.)

Prav kakor v vsej okolici Bleda se je po umiku lednikov tudi v gorjanskem kotu, med podnožjem Pokljuke in Homom spremenilo površje. Dandanes prerasli, nasuti podolgovati, pa zaobleni hrbti malih gričkov niso nič drugega ko ostanki nekdanjih ledniških grobelj. Vmes danes suhe doline so nekdaj oživljali bistri potočki. Nasuto ledniško groblje, ki ga je okrog Zg. in Sp. Gorij vse polno, je zaprlo odtok potokov proti vzhodu. Tudi Radovna in njen sedanji levi pritok Rečica sta nekdaj imeli podaljšek svoje struge proti Bledu in Savi. Ledniške groblje, med njimi posebno dve večji, tako zvano Dolgo brdo pri vasi Krnici in Vršce, desno od Radovne pred vstopom v Vintgar, je po skoraj soglasni sodbi znanstvenikov odložil na svojem levem boku Bohinjski lednik.

V dobi, ko je Bohinjski lednik še pokrival okolico Bleda, se je lednik Radovne že umaknil iz svojega spodnjega dela. Radovna in potoki iz Možaklje so se za omenjenimi ledniškimi nasipi nabirali v jezero. Prejšnji odtok na vzhod je bil zasut in Radovna je bila prisiljena, da je začela na severovzhodu, nekako v višini 700 m, vrezavati v Hom novo strugo , sedanji Vintgar. Pred vstopom v Vintgar iz blejske smeri se še dane s opazijo, nekako 20 m nad strugo Radovne sledovi nekdanje rečne terase. Ogromna množina vode, ki je pritiskala izpod talečega se ledu in snega, je vztrajno dolbla novo strugo. Zaustavljeni vodni tok je v prvem delu soteske pobiral gornjo plast hriba, jo odlagal in znova odnašal.

Divja, 1600 m dolga soteska je bila še do nedavna nedostopna, nepoznana. Bistra Radovna, plemenite postrvi, prepadne stene, kjer so gnezdih divji golobi, so bili edine priče stoletne samote. S podporo javnosti, posebno s požrtvovalno vnemo gorjanskega župana Žumra, ki je dela tudi nadzoroval, je bila v l. 1891.—96. zgrajena danes tako privlačna pot skozi romantični Vintgar. Kako silovita, obenem čudovita je bila nekdaj borba med orjaško silo vode in odpornim kamenjem pričajo še dandanes slikoviti prizori na vsej poti. Kjer je soteska odprta, v mali dolinici ali kotlinici, je voda izdolbla prostorno strugo. Le mogočne skale še silijo Radovno, da živahno žuboreč grmi in bobni v manjših ali večjih slapovih čeznje. Ogoličene bregove, odkoder se je vedno znova rušilo skalovje in peščevje v strugo, je v tisočletjih prekrila preperela prst in temni gozdovi listovcev sklanjaj o svoje veje prav do korita.

Krona nepremagljive sile vode je naslednji, najožji del soteske. Pod največjim slapom v soteski, v tako zvani Žumrovi galeriji se skalovje tesno približa. Kako težko je tod Radovna izdolbla svojo pot v žilavo osrčje Homa, se še danes pozna na temnosivih, razdrapanih apnenčevih stenah, ki jih že tisočletja razkrajajo dež, led, sneg in mraz. V hladni, temni zarezi se mirno zrcali zelo globoka, čista in prozorna Radovna, ki je zaradi silnega pritiska od strani tem globlje izčistila dno struge, kjer sedaj mirno počiva po prestanem divjem naporu. Čim se je Radovna oprostila tesnega oklepa je v silovitem vrtincu izdolbla in spodkopala naslednji, ogromni kotel pod Rančo pečjo. Razdrapano skalovje je tod pozimi podobno kristalni dvorani. Nad zamrzlo globoko strugo se blešče zaledenele stene, velikanske ledene sveče vise po pečevju.

Za Rančo pečjo Radovna spet svobodneje zadiha. Spet se sklanja zeleno drevje globoko nad žuborečo strugo, le tu pa tam štrle oglodane in obrušene skale iz vode. Onstran kipi k nebu mogočen kameniti steber, tako zvana Skala Kranjske hranilnice, poimenovana v zahvalo veliki podpornici pri gradnji poti. Pečine se znova povzpno strmo nad strugo, oba bregova se približata v divjo sotesko. V Peklu smo. Visoko v steni se vije pot. Razdrapano, neredno nagromadeno skalovje je bilo poleg Žumrove galerije najtrši odpor vztrajni eroziji Radovne. Mogočni, razpokani skladi skalovja na obeh straneh kažejo, kod vse je bil vezan hrib, preden ga je razdvojila voda. V divjem neredu se vrste v strugi oblastni kamni, kjer se zaganja, preskakuje in gloje Radovna le s težavo, noč in dan, leto za letom, da bi izgladila svojo pot. Hladne brzice zadevajo ob odporne žive skale ter se razčlenjajo v male ali večje slapove. Zdaj mirni, globoki tolmuni, pa spet pospešeni tok odlaga na bregu pesek, prod in lažji konglomerantni drobir, da ga narasla voda znova odnaša. Nad vso to lepoto pa se spenjajo v strmine temni smrekovi gozdovi.

Vedno bolj se odpira svet in ko se pod mogočno vzpetim lokom železniškega mostu, pri jezu dobravske elektrarne še enkrat ozreš v skrivnostno dolino, kjer je v kraljestvu vode in skalovja nagromadeno toliko čudes in naravnega veličastja, se skorajda oddahneš ob misli, kako ničev je človek v primeri z orjaško prirodno silo. V srcu hvaležen naključju, ki je v davno minuli ledni dobi povzročilo nastanek tega lepega, romantičnega koščka Gorenjske, se zdrzneš ob pogledu na mogočni slap Šum. Še enkrat se tu Radovna, razpenjena, snežnobela požene skora j 30 m globoko na razbičano, razjedeno skalovje in mirno hiti potem dalje v naročja Save.

Življenje in svet, 16. junij 1935
 

eXTReMe Tracker