Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sv. Pankracij naš severni stražar (Na Radlah 900 m)

15.06.1935

dLib.si

sobota, 15. junij 1935, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1645

Jutro: Če sploh kje, se tu lahko reče, da je bila državna meja med Avstrijo in Jugoslavijo potegnjena kolikor toliko pravično, ako se je pri tem delu oziralo na sedanjo živo narodno mejo.

Za Košenjakom in Čičkovimi pečmi, za Remšnikom in Radljami s cerkvico sv. Pankracija, kamor dospeš od Drave s kolodvora Brezno-Ribnica v dveh urah, se svet strmo spušča, pogreza in pada v globino in nižino, v velikansko, prostorno in obširno kotlino, ki je odprta proti vzhodu in se počasi dviga proti Solici in Glinjski planini.

Ta svet se po svoji zunanjosti in po svojem gospodarstvu močno razlikuje od našega za Dravo od koroškega Traperga doli do Maribora in v njem biva danes še nemški rod. Toda preko tega naravnega jeza so valovi nemškega stremljenja in poželjenja butali in nevarno silili po robeh in vrheh, po prelazih in po globoko zarezanih prečnih dolinah Bistrice, Suhe in Črmenice v itak ogroženo Dravsko dolino, v Marenberg, na Muto in v Pohorje v sv. Lovrencu, na Ribnico. V tem odseku je bila severno od Drave samo ena občina še v slovenskih rokah, sv. Jurij na Remšniku, kojega najsevernejša podružnica je baš cerkvica sv. Pankracija.

Tik ob severni steni Pankracijeve cerkvice stoje sedaj državni mejniki in tako je sv. Pankracij v resnici, kakor je bil v svojem življenju velik vojščak, sedaj tu naš zanesljiv in trden stražar. Globoko zarezani in izprani, tesni in strmi dolci in jarki; nad njimi podolgovati in položnopoševni hrbti in grebeni, planjaste kope, ravni planice in zelenice; njive, polja in travniki, gozdovi in pašniki; ropotajoči mlini in žvižgajoče žage; samotne, obširne kmetije, skoro nikjer združene v pravo vas; ne presuho poletje in ne prehude zime; pridnost, delavnost, vztrajnost, velika, od davnih rodov podedovana ljubezen do domače gorske grude, pa naj bo ponekod še tako trda in skopa; narod, miren, obrnjen vase in zato še pristen in nepokvarjen: vse to je značilni kras in ponosna dika onega našega obmejnega sveta za Dravo od Gradišča in Ostrega vrha do Košenjaka in Dravograda, ki ga je nam rešil naš severni stražar sv. Pankracij in njegov sosed sv. Urban na Planini pod Košenjakom l. 1885. na »Ramšeniku« pokopani znameniti župnik Žmavc je zapisal besede, »da se bo Slovencem godila neizmerna krivica,« ako Nemci prodro preko sv. Pankracija.

Pravijo, da je na molečemu rtiču podobnem nosu, v katerega se konča Radeljski gorski hrbet (Radljica) in ki ga sedaj krasi cerkvica sv. Pankracija, stalo že v rimskih časih neko pogansko svetišče. Mogoče. Ta rtič z umetno nasuto planico, na tri strani strmo padajoč v globel, je tako svetel in jasen, nudi tako lepe, očarujoče razglede in poglede, je tako vabljiv in dominanten nad celo okolico, tako severno kakor južno, da bi bilo le čudno, če bi kdaj okoličani na njem ne bili slavili in častili svojega boga. In staro mesto Flavija Solva, naša Lipnica, ni bila preveč oddaljena od našega sv. Pankracija; med potoki pa, ki namakajo vinske gorice sedaj nemške srednještajerske kotline, najdeš poleg Laznice in Čakave ali Sekave tudi še Črno in Belo Solbo in nemara je tekla nekoč Drava tik pod vrhom sv. Pankracija.

V varstvu in poletni senci treh slovanskih lip se dviga na vzhodnem, štrlečem nosu cele »Radljice« nova, še ne popolnoma dozidana, z lepo (oker) barvo pobarvana cerkev sv. Pankracija; na njo je na južni strani prislonjen stari, beli zvonik; nad štirimi lesenimi kočami, izmed katerih sta za poletne izletnike in smučarje dve v oskrbi podružnice SPD v Mariboru (Koči sta last župne cerkve sv. Jurija na Remšniku in ju je dal navdušeni planinec, kavalirski župnik Vid Pavlič planincem na razpolago, da tako podpre slovenski turizem na naši severni meji), so postavljene na planici okoli cerkve klopi in mize, so razprostrte mehke, zelene tratice. Tu sediš ali ležiš in tako lahko občuduješ raznoliki prekrasni obširni svet, ki se v bližini in v sinji daljavi odpira tebi in cerkvici sv. Pankracija, našega obmejnega svetnika. Od temnozelenih, sanjavih šum našega Pohorja, od pisanega sveta naših Slovenskih goric, od Sršenovega, Pokrežnikovega in Žavcerjevega vrha, od sv. Duha in Kaple, od Radljev, Čičkovih peči in od Košenjaka se dviga pogled na zasnežene vrhove Savinjskih Alp, na Raduho, Ojstrico; gledaš na naše Karavanke, na Plešivec, na Peco, na Obir; oziraš se na širni nemški svet za našo severno mejo, na Gradec, na Schocld, Hochstraden in Riegersburg; vidiš ponemčene slovenske kraje ob gornji avstrijski Pesnici, Luče in Arvež; nad Ivnikom, Oseko, Zelenim Travnikom sveti semkaj slovenska romarska cerkev sv. Ožbolda na visokem pobočju skalnate Golice, že globoko v nemški zemlji.

Pa še zgodaj vstaneš, ko zvonček sv. Pankracija jutrnico zvoni in naznanja vsem vernikom in ljubiteljem narave i med Slovenci i med Nemci, tedaj zagledaš v sinjih in sivih višinah dve veliki, dolgi, snežnobeli lepi kači kako plezata, vsaka z zlato krono na glavi, po vrtoglavih strmih robeh in pečeh dveh gorskih velikanov vedno više in više v nebesa, pod nebesni svod; prvi solnčni žarki padajo na našo Ojstrico in istočasno na avstrijsko Golico in zavedaš se, da je vsemogočna Stvarnikova roka ustvarila naš prekrasni svet za nas vse in da je naš sv. Pankracij sicer res naš obmejni stražar, da pa vendar hoče tudi v čisti ljubezni do lepot in krasot tega sveta družiti vse, ki nosijo ljubezen do prave lepote v svojem srcu.

Glavni oltar ima spredaj nemški napis: »H. Pankratius, bitte fur uns.« Iz nemškega besedila na njegovi desni strani pa izveš, da sta ga dala postaviti L 1904 »Franz Prates, Besitzer in Bischofegg« in »Jos. Nauschnig, Besitzer in Lichteneg«. Nemški vinogradniki za našo sedanjo mejo, ki pridelujejo po največ rudeči kisli »Schilcher«, časte že od nekdaj našega Pankracija kot svojega zaščitnika in zavetnika, prihajajo k njemu s svojimi dušnimi pastirji v procesijah in župnik od našega sv. Jurija na Remšniku opravlja za nje »vremenske maše« proti toči in pozebi od pomladnega praznika sv. Jurija tja do sv. Mihaela. In tako je kar razumljivo, da drži naš Pankracij v svoji desnici sicer svoj nabrušeni meč in nosi čelado na glavi; a v levici ima svežebliščeč rudeč grozd in se smehlja nanj, prav tako kakor drži sv. Urban nad Mariborom, na bližnjih Radljah in na Planini kot zaščitnik slovenskih vinogradnikov in njihovega belega vina baš beli grozd.

Ko tako vidiš, kako druži naš Pankracij s svojo cerkvijo in svojim grozdom Slovence in Nemce, opaziš še stranski oltar pristnega slovenskega svetnika sv. Aleša, ki skupno s sv. Pankracijem združuje Slovence in Nemce k najlepšim in tudi najzanimivejšim cerkvenim shodom večkrat na leto spomladi, poleti in jeseni, ne le na praznik sv. Pankracija in sv. Aleša. Sv. Aleš se blaženo smehlja na svojem oltarju, nosi na roki palačo, vhod v njo in visoko stopnišče s pragom. Bogatih rimskih patricijev sin se je v mladosti svojih let odrekel lepi bogati nevesti, pa je šel v samoto in med ubogo ljudstvo, da mu pomaga. Naposled se vrne na dom. Ko na pragu očetove palače izdihne svojo blago dušo zazvone sami od sebe vsi zvonovi po vseh cerkvah v Rimu. In nekaj iz življenja sv. Pankracija, sv. Aleša, sv. Urha in sv. Jurija, ki ima na Remšniku že od l. 1201 svojo župno cerkev, najdeš še vedno med narodom v celem okolišu na Remšniku in na Radljah.

Pripovedujejo ljudje, da so imeli dobrega in srečnega mašnika. Pa je začel nekoč v opuščenem rudniku za zlato in srebro kopati skriti zaklad. Našel ga je, a nihče ne ve, koliko ga je bilo. A mašnik od tistega trenutka ni imel nobenega miru več; začel je hirati in v enem letu so ga pokopali. Pa kakor je bila župnija sv. Jurija na Remšniku nekoč obširna in bogata, saj je segala od Suhe pod Košenjakom do Čermenice in Vudmata tako poročajo o remšniškem župniku Kašparju Deželaku (1774): Parocchus domum canonicam non habet, sed habitat in ligneo stabulo cum maximo periculo inortis. Pa vkljub temu je baš on svojim naslednikom in celi župniji še v onih časih zapustil lepo knjižnico.

Danes ima sv. Jurij na Remšniku lepo cerkev, okoli nje še lepše, okusno pokopališče s krožnim obzidjem, kjer je bil pokopan tudi ruski polkovnik Peter Živanovič Kovalevskij l. 1922. cerkveni stolp s staro letnico 1065. okusno župnišče, državno osnovno šolo in prikupno gostilno Rebernik; v Herkovi peči — pravijo — si lahko ogledaš slonove kosti, okamenelega moža, medvedje šape in jamo, kjer so bivale vile in žalikžene z lepimi, dolgimi lasmi, naklonjene tudi kmetu na Remšniku in Radljah.

Remšniki, Brezniški, Kozji vrh in Ves, vsi pokriti z gozdovi in polji, okrašeni s samotnimi kmetijami in zaščiteni tudi s cerkvico našega obmejnega stražarja sv. Pankracija, odmevajo od žag in mlinov, od pesmi domačih voznikov »Kobancev«, pa od nauka sv. Pankracija in sv. Aleša, ki se glasi: »Ljudje, ostanite doma! Tujina trd vam reže kruh - brez blagoslova je in suh - in sreče prave ne pozna.«

Dr. Fr. Korotanski
Jutro, 15. junij 1935

eXTReMe Tracker