Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Binkoštno nedeljo 1915 v Kobaridu

09.06.1935

dLib.si

nedelja, 9. junij 1935, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1530

Jutro - Fran Merljak: Spomini ob dvajsetletnici italijanske vojne napovedi

Četa 135. maršbataljona avstrijskih črnovojnikov je bila detaširana v Kobaridu od svojega postanka do pričetka vojne med Italijo in Avstrijo. Bataljon s štabom je bil v Tolminu. Do prvih dni maja 1915 je ljudstvo okrog Kobarida še nekako upalo, da z Italijo ne bo hudega, toda vse dobre nade so kmalu razpršile alarmantne novice, ki jih oblastva nikakor niso mogla zatreti. Nihče ni vedel od kod prihajajo in kdo jih trosi. Sicer pa so jih nehote potrjala oblastva sama z nenavadnimi, večkrat konfuznimi odredbami, s katerimi so jasno kazala, kako izgubljajo glavo. Ljudstvo je bilo prepuščeno malone samo sebi. Umikati se, odnosno bežati v zaledje še pred izbruhom sovražnosti, so mu sicer prepovedali, če pa se je kdo vzlic temu odpravil od doma, da se izogne vihri in vzel s seboj kar je mogel, mu nihče ni branil. Zgodilo se je tudi, da so beguncem na potu porekvirirali živino in vozove, sposobne moške potaknili med delavce, ženske, otroke in starčke pa nagnali nazaj domov. To je precej zavrlo bežanje z domače grude, zakaj oni, ki so se že tudi pripravljali, da pojdejo, so rajši ostali doma, pa tudi drugi, ki že bili na poti so obstali, ko so izvedeli kaj jih utegne doleteti.

Neko noč se je nagromadilo v Kobaridu toliko ljudstva, vozov, živine, prtljage in raznih drugih predmetov, ki so jih vzeli begunci s seboj, da se drug drugemu niti umikati niso več mogli. Bilo je, kakor da bodo obtičale vse te karavane kar v trgu in čakale svoje usode. Plašni in zbegani, kakršni so ubogi ljudje tiste dni bili so postali naenkrat še malodušni in niso se mogli odločiti kaj naj prav za prav storijo; ali naj se res vrnejo domov, ali naj vzlic vsemu gredo na slepo srečo proti Tolminu in dalje tja kam, kjer bodo varni pred neposrednimi vojnimi operacijami.
To kolebanje je trajalo vse dotlej, dokler se ni oglasilo nekaj pogumnejših, rekoč vsak zase: »Jaz grem domov, drugi pa napravite, kar hočete!« Proti štirim zjutraj je bil ves Kobarid spet prazen, begunci so se razšli večina se jih je odpravila nazaj na domove.

24. maj 1915 je padel na binkoštno nedeljo. Kobarid, ki je bil ob nedeljah vedno živahen, je bil ta dan tih, skoroda prazen, niti k deseti maši ni bilo prišlo mnogo sveta. Prejšnjo noč je deževalo vse do zore. Kobariška posadka je bila sestavljena iz naše čete, iz čnovojnikov, kakor sem jih omenil v uvodu, nekaj saperjev, orožnikov in finančnih stražnikov, vseh skupaj s častniki vred nas ni bilo več ko tristo. Zadnje dni pred vojno z Italijo smo bili v stalni pripravljenosti.
Vprav na binkoštno nedeljo so bili zbrani častniki naše čete v gostilni pri Benečanu. Jaz sem imel službo na pošti in nalog, da nemudno osebno pokličem na pošto stotnika, poveljnika naše čete, če bi kdo od koderkoli brzojavil ali telefoniral kaj važnega. Okrog šestih popoldne se je to zgodilo. Okrajno glavarstvo v Tolminu je poklicalo k telefonu komandirja kobariške orožniške postaje. Pošljem ponj. Bil je narednik, po rodu Istran, a kaj malo priljubljen med Kobaridci. Marali ga niso baje zaradi tega, ker je bil oduren in ker se ni zavedal, da je Slovan. Glavarstvo mu je telefoniralo, da je nastopilo med Avstrijo in Italijo vojno stanje, obenem mu je naročilo, naj takoj hermetično zapre vse meje svojega službenega okoliša proti Italiji. Komandir je pobledel, vzlic temu je še dokaj strumno, dasi s tresočim glasom odgovoril, da je razumel, kar mu glavarstvo telefonira, sicer so pa itak vse meje zaprte že od prej v smislu zadevnih ukazov, vendar ne hermetično, ker mu doslej tega še nihče ni ukazal niti ga poučil, kako in s čim se hermetično zapira. Očividno možakar ni razumel, kaj pomeni beseda »hermetično«. Zaradi tega je nastal prizor, ki bi se mu bil človek smejal do solz, če bi ne bil predvideval usode, ki se je v tistem trenutku pisala našemu življu ob Soči.

Telefonski razgovor med zastopnikom okrajnega glavarstva v Tolminu in orožniškim komandirjem v Kobaridu je bil seveda nemški, točno po predpisih bivše Avstrije. Istran pa je le za silo lomil nemščino, kolikor se je je pač naučil pri vojakih in v orožniški službi. Vrhu vsega je bil še silno razburjen. A tudi oni iz Tolmina, ki je govoril s kobariškim orožnikom, ni bil, dasi višji uradnik, nič manj razgret. Na noben način ni mogel orožniku pojasniti, kaj pomeni beseda »hermetisch«. Nasprotno, tako dolgo je mučil ubogega moža, da je siromak naposled mislil, da je Hermetiš kak kraj v njegovem službenem okolišu. Stvar je začela iti na živce tudi meni, ki sem ves ta čas samo stal ob telefonu in poslušal. Da napravim konec potrati dragega časa, napišem na listek papirja, kaj pomeni beseda »hermetisch« in ga stisnem orožniku v roko. Bilo pa je že skoraj prepozno, zakaj prav takrat se je bil komandir z gospodom iz Tolmina zmenil, da pogleda doma v leksikonu, kaj pomeni »hermetisch«, nakar je odložil slušalo.

Meni se je zdelo, da orožništvo, ki se ga je poslužil Tolmin, da je naznanil Kobaridu nastop vojne med Italijo in Avstrijo, ni bilo kompetenca, ki naj prva to uradno izve, saj je vendar bila v Kobaridu vojaška posadka s častniki na čelu, ki je imela potrebne instrukcije, kaj naj stori za primer vojne. Zato sem svetoval orožniškemu komandirju, naj počaka na pošti, da pokličem stotnika. To je bil eden izmed redkih oficirjev nemške narodnosti, ki tisti čas niso mrzili Slovanov. Ves čas, kar smo bili detaširani v Kobaridu, celih šest mesecev, smo živeli v najlepših odnošajih s prebivalstvom.

Našel sem stotnika v gostilni pri Benečanu, kjer so se držali tisto nedeljsko popoldne vsi častniki naše čete, bolj v pričakovanju kakor zaradi zabave. Stotnik je bil bled in razburjen, toda ne zaradi vojne napovedi Italije. Vojna napoved na naše takratno razpoloženje v Kobaridu sploh ni kaj posebno učinkovala, saj smo jo vsi že davno pričakovali. Pač pa je učinkoval na stotnika način, kako je Tolmin uradno naznanil vojno napoved Kobaridu. Saj je vendar v Tolminu bilo razen okrajnega glavarstva. in našega bataljona vojaško poveljstvo, v čigar okoliš je spadal tudi Kobarid.

»Nimam z vami nobenega opravka več in tudi ne jemljem nobenih naznanil od vas na znanje,« je renčal v telefon stotnik, ko je tolminsko okrajno glavarstvo do dobra ozmerjal, ker je bilo orožništvo prej obveščeno kakor on. Nato je treščil slušalko v kraj in se odpravil s pošte. Prosil sem ga, naj mi da morebitna nadaljnja navodila.
»Veljajo stara«, je odgovoril, »če bo kaj posebnega, me pokličite!«
Nu, ni še bil prestopil praga, že je moral spet k telefonu. To pot ga je klicalo poveljstvo bataljona. A brez hrupa in krika tudi sedaj ni šlo. Stotnik je zbesnel, ker ga ni klical podpolkovnik, poveljnik bataljona. temveč njegov adjutant.
»Od vas,« je hitel kričati v telefon, »ne sprejmem nobenih ukazov in tudi ničesa ne vzamem na znanje. Do nadaljnjega bom ukrepal sam, kakor bom sodil potrebno.«
Adjutant je odgovoril dokaj mirno: »Gospod stotnik, jaz sem opravil svojo dolžnost, kakor mi je bila ukazana, vi pa lahko delate zaradi mene, kakor pač veste in znate, seveda na svojo odgovornost!«

Znamenja, v katerih je vstopila naša četa v vrste borcev, niso torej bila nič prida. Značilna pa so bila tudi glede mrzlične zmede, ki je tisti čas vladala med ljudmi, katerim je bila poverjena skrb za red in točnost. Ali na dostojanstvo »kompetence« vendar niso pozabili.
Stotnika potem nisem videl vse do dveh zjutraj. Ta čas ga je nadomestil nadporočnik Sonczek, ki pa je samo nadzoroval, da je bila vsa posadka v redu, a naša četa pripravljena na umik na Vodilov vrh ob levem bregu Soče v smeri proti Tolminu, da se združi z bataljonom, kakor so se glasila že stara navodila. Druge formacije, ki so skupno z našo četo spadale h kobariški posadki, so prav tako imele nalog, da zapuste skupno z nami Kobarid, smer pa je bila določena takisto tudi njim, da so šle k svojim edinicam.

Ponoči med binkoštno nedeljo in ponedeljkom, od 24. na 25. maja 1915, je bilo v Kobaridu kakor podnevi. Poprej vse mirno in tiho, v pozornem pričakovanju, je mahoma vse oživelo, kakor hitro se je razvedelo, da je vojna napovedana. To je bila ena tistih novic, ki se brez telefona in radia razširijo bliskovito po deželi, da sam ne moreš prav pojmiti kako.
Nihče ni spal tisto noč, ne vojak ne civilist. Do kakih nerodnih ali divjih prizorov pa ni prišlo, resnost položaja je bila zajela vse duhove tako silno, da so ostali trezni celo nekateri notorični pijanci, med vojaki kakor med civilisti, čeprav so bile vse gostilne vso noč odprte in je človek lahko prišel do pijače tudi brez denarja, če je le hotel, saj so bili povsod taki, ki so dajali za pijačo vsakomur, kdor je maral piti. Ljudje so bdeli in hodili drug do drugega le v razburjenosti in ugibanja, kaj bo sledilo.

Večkrat sem tisto noč stopil za četrt ure s pošte na trg, da se oddahnem od otožnih misli, ki so se me polaščale in da si ogledam vrvež, ki je nastal. Toda slavčje žgolenje — v Kobaridu je čuda mnogo slavcev — me je delalo še bolj melanholičnega, zakaj prav tisto noč sem jih slišal toliko, kolikor še nikdar ne v svojem življenju.
Proti dvem zjutraj pride stotnik in naroči naj pazim, da bodo telegrafski in telefonski aparati še pred zoro demontirani in odpravljeni proti Tolminu. Obenem naj odide tudi poštno osobje.
Javili smo še poprej v Gradec in v Trst, naj v Kobarid ne brzojavijo in ne telefonirajo več, ker od tega trenutka dalje ni več niti avstrijske pošte niti avstrijske posadke. Gradec je vzel prijavo na znanje brez opazk. Trst pa je bil očividno razburjen v prepričanju, da je okrog Kobarida že vse v ognju.

Bilo je že dobro svetlo, ko sem opravil, kar sem imel opraviti na pošti. Vse je šlo gladko, le ko je kazalo zapreči ni bilo konja nikjer. Lastnik se je uprl in ga ni hotel dati. Domala je prišlo do incidenta. No, slednjič je bila odpravljena tudi ta ovira brez nadaljnjih prerekanj, nakar sem se lahko umaknil tudi jaz na levi breg Soče, kjer je bila naša četa že zbrana: ostali deli posadke so tudi že odšli iz Kobarida. Zapustil sem Kobarid, ko se je že prikazalo sonce. Mislil sem, da sem zadnji od vojske, ki zapušča trg, pa sem se motil. Ko sem se namreč poslavljal na trgu od gospe Volaričeve, soproge mojega nekdanjega sošolca z goriške gimnazije, se je zdajci pojavil, ne vem od kod ... tisti famozni orožniški komandir in šel nato z menoj na levi breg Soče, kjer je bila zbrana naša četa. Orožnik je ubral svojo pot proti Krnu in se, prišedši na drugo stran mosta, jadrno izognil srečanju z našim stotnikom. Bal se ga je, ko živega ognja.

Stotnik me je sprejel prav prijazno in je bil zelo zadovoljen, ko sem mu povedal, da je vse izvršeno v smislu navodil in da se je tudi poštno osobje umaknilo v zaledje v redu. A ko sem mu povedal, da sem našel orožniškega komandirja v času, ko sem mislil, da od posadke ni nikogar več v Kobaridu, razen mene, je zbesnel še huje, kakor takrat, ko se je prerekal pri telefonu s Tolminom. Žal mu je bilo, da se ni mogel znesti tudi še nad tem možem. Zakaj? Sumničil je orožnika, da je zadnje dni opravljal nekako tajno nadzorovalno službo tudi nad našo četo.

Moralo je biti okrog šestih zjutraj, ko je dal stotnik znamenje saperskemu poročniku, naj opravi svoj posel. Nato so saperji zaklicali gruči bile so večinoma ženske iz bližnjih hiš, ki so gledale odhajajočo posadko, naj se umakne bolj nazaj, da se ne zgodi nesreča, zakaj v nekolikih minutah bodo porušili most. Ljudje so ubogali. Čim smo se umaknili tudi mi v primerno razdaljo, je saperski poročnik sam zažgal napeljano vrvico.
Dve tri zamolkle detonacije in zgodovinskega Napoleonovega mosta v Kobaridu ni bilo več.
Gruča ljudi ki sem jo pravkar omenil se je približala razvalinam in glasno zajokala, mi smo zaklicali Kobaridu še zadnje pozdrave. Potem smo odšli. Z zadnje višine, s katere je še bilo videti Kobarid, smo opazili da veje s cerkvenega stolpa bela zastava. Zmagovalci so lahko vkorakali.

Fran Merljak
Jutro, 9. junij 1935

eXTReMe Tracker