Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Szalay-Gerinov greben Turske Gore*

sobota, 22. marec 1930, ob 00:40, Boris Štupar, ogledov: 1119

Janez Gregorin: Leta 1928. začetkom julija sem jo precej leno tolkel s Kamniškega sedla k Frischaufovemu Domu na Okrešlju.

Solnce je na vso moč žgalo in peklo gorolazce, ki so se z menoj vred tiste dni planinsko šopirili povprek in navzgor po strmih in položnih Savinjskih in Kamniških Alpah. Če človek počasi hodi (ali po naše: »hacá«), se pot vleče, kakor bi je ne bilo nikoli konec; če pa »bezlja«, se zasopi čez mero in se prav neplaninsko prozaično še prehladi. Ker se držim načela »v sredi — v zlati skledi«, sem jo srednje urno brisal po serpentinah navzdol.

Izvedel sem bil, da sta leta 1925. izborna dunajska plezalca, znani Roman Szalay in Richard Gerin, preplezala severni greben Turske Gore. Nato so tri leta pustili greben v miru; zdaj sem šel jaz nad njega. V koči sem malo poizvedel, kako in kaj; nekateri plezalci so mi rekli, da je greben gotovo težji nego Campanile di Val Montanaia. No, to bo lepa! Greben ima res impozanten lik, podoben zvoniku. Kupil sem v koči še limono, ki sem jo pa šele drugo jutro natešče pojedel, in odrinil sem na svojo podjetno pot proti Turskemu Žlebu, po tistih salamenskih serpentinah — jaz jih tako imenujem na glas, drugi pač na tihem. Med potjo sem radovedno ogledoval smelo zgrajeni, orjaški »zvonik«.

Malo pred deseto uro sem bil v Žlebu. Od velike skale, ki je markirana z rdečim križem, sem zavil čez sneg na levo proti steni. Približno sem si določil smer vstopa. Zbasal sem se po razpoki med snegom in skalo (leta 1928. je bilo ta čas še vse polno snega) navzgor kakih 10 m. Dospel sem na majhen pomol. Sezul sem čevlje in obul plezalke. Žleb je ležal še v senci; bilo je okrog desete ure dopoldne. Nebo vedro, v steni precej mrzlo, v roke me je zeblo. Na pomolu sem zgradil velikega skalnatega možica, znamenje za vstop. Urno sem se začel dvigati v »zvonik«. Najprej sem plezal po strmem plitvem žlebu, ki ga zapirajo skale, na desno na široko polico, ki se kasneje zoži v lašto in končno izgine v bližini majhne votline. Čez dva težka previsa desno od votline (od vstopa do sem nova smer) sem se dvignil v položno kotanjo in po gruščasti skali splezal k majhni škrbini, kjer sem našel možica prvopristopnikov. Zdaj sem plezal desno po melnati polici (stara smer sestopi tri dolžine vrvi vzhodno, kar pa ni potrebno in jemlje samo čas) v žleb in iz njega na ogromno razrito pločasto polico, ki neha nepričakovano v ostro nagnjeni škrbinici. Na list papirja sem vpisal sebe in prvopristopnika, kar sem ponavljal na vsej turi.

Tu se pričenja ekspozicija, kakršne še nisem izkusil: skala je močno krušljiva, vsenaokrog pa »die schöne, schöne blaue Luft«. Na tem mestu sem počival in zapisal potek ture. Z Okrešlja je prihajalo otožno meketanje ovac in glas kravjega zvonca na to sinjo višino. Zavil sem desno prečkaje po lašti v grebensko rez in v krušljivi skali (tri leta ni tu nihče ometal kaminov) plezal proti ozki strmi zajedi, ki jo deloma obgvozdiš z desnim kolenom, dvigajoč se z ostalim telesom po grebenskem robu navzgor. Mesto da bi plezal po lažjem grebenu naprej, sem zdaj zavil, ker me je varala prva ugodna razčlemba, nekoliko desno. Zaplezal sem se v ploče in izvedel približno 20 m dolgo traverzo. Zahteva fizične moči in napornega prstnega dela. Čez težko pločo sem splezal v ozko škrbino, kjer doseže krušljivost svoj višek, hkrati pa tudi konec. Zdaj čez navpično nizko steno v vodoravno nizko poč in prečkanje (eksponirano!) na levo nad navpično poč prvopristopnikov. Skozi prsten žleb sem se dvignil v naslednjo poč in skoz njo v grebensko rez, desno na majhen stenski odstavek. Levo po polici do srede, nato kvišku na drugo polico in po njej zopet na greben. Izredno zanimivi prehodi med posameznimi grebenskimi členi! Zdaj po laštah gor in dol, končno skozi ozek žleb na stebrov vrh, ki ga zavzameš z leve. Odtu dalje je greben skoro vodoraven, izpostavljen pa prav tako. Na tem vrhu sem našel možica prvopristopnikov in v njem dve vizitki, ki sta bili zaviti v pergamentni papir. Na eni je stalo: »14. Juni 1925. Roman Szalay, Geschäftsführer der Firma Filii, Moser & Co., Ges. m. b. H. — Turska gora. I. Ersteigung über Nordgrat + Nordwand. Extrem schwer, fabelhafte Exposition«. Na drugi pa: »Richard Gerin, Sektion ,Wien, D. Ö. A. V. I. Ersteigung über Nordgrat & Nordwand 14. Juni 1925.«

Zdaj sem plezal čez eksponirani greben trdo na navpično zaključno steno. Po laštah in rezeh sem hitro pridobival na višini, jela pa se je delati še vse bolj »fabelhafte Exposition«. Prečkal sem v sredi skoro vso steno močno levo in skozi nekoliko nagnjen kamin (oboje nova smer) dospel v smer prvopristopnikov. Odtu sem se dvigal navpično v zadnjih stenskih stopnjah do kamina in skozenj na zahodni vrh Turske Gore.

Solnce je stalo nizko, vse barve so se ublažile. Večerni počitek na vrhu. Vrnil sem se skozi Žleb, šel po čevlje in dospel v mraku v Frischaufov Dom. — Turo sta tri dni za menoj ponovila celjska plezalca K. in D., ki sta prinesla z grebena tudi moje liste. — Ta greben je brez dvoma eno najlepših alpskih doživetij pri nas.

* Za ime »Szalay-Gerinov« sem se odločil, ker ima Turska Gora pravzaprav dva severna grebena, srednjega in pa bolj zahodno ležečega, ki omejuje z levo sotesko Turški Žleb. Ta je »Szalay-Gerinov greben.«

Janez Gregorin
Planinski vestnik, marec 1930

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker