Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S Titovo štafeto na Triglavu

  22.05.2015


Radovan Požar (levo) in Jože Stražišar sta bila dolga leta aktivna alpinista, obenem pa tudi sodelavca.


PV/G-L: Titova štafeta z vrha Triglava

 


S Titovo štafeto leta 1948 so tekli tudi skozi Šempeter pri Gorici.

nedelja, 24. maj 2015, ob 05:29, Mitja Gleščič, ogledov: 1687

Primorske novice - Ana Cukijati: Radovan Požar je bil leta 1948 v skupini alpinistov, ki je ponesla Titovo štafeto z zasneženega vrha Triglava

Kot pripravnik alpinističnega odseka je bil Radovan Požar iz Nove Gorice leta 1948 v skupini z izkušenimi alpinisti, ki so 21. maja z vrha Triglava krenili proti Beogradu s Titovo štafeto v rokah. O prvi gorski štafeti je poročal tudi Planinski vestnik, ki ga je Radovan vsa leta skrbno hranil. Doma ima v svoji zbirki vse številke mesečnika od leta 1909 do leta 1986. Z alpinizmom je bilo zaznamovano vse njegovo življenje.

Novogoričan Radovan Požar, sicer Štajerec po rodu, je 13. maja dopolnil 93 let. Ne glede na to, da slabše vidi in da mu spomin počasi peša, se mraza in trdega snega, ki sta spremljala vzpon na Triglav 20. maja 1948, še kako dobro spominja. Tedaj je bil del skupine izkušenih alpinistov, ki so naslednji dan z vrha Triglava s Titovo štafeto krenili proti Beogradu.

Štafeta za pravi praznik

Dan mladosti je bil v času nekdanje skupne države praznik jugoslovanske mladine. 25. maj so določil za dan, ko je vsa republika praznovala rojstni dan takratnega predsednika Josipa Broza Tita. Na ta dan so priredili razne športne prireditve in proslave v šolah ter v središčih večjih mest. Praznovanje je zaznamovala štafeta mladosti, znana tudi kot Titova štafeta. Vsako leto je krenila iz drugega mesta in druge republike, prvič, leta 1945, iz Kumrovca, ki je Titov rojstni kraj. Pot jo je vodila skozi vse jugoslovanske republike, zaključila pa jo je 25. maja v Beogradu, ki je bilo glavno mesto nekdanje skupne države. Na stadionu JLA je bila prireditev, v kateri je sodelovalo več tisoč mladih iz vse Jugoslavije. Eden od njih je na koncu predal štafeto Titu in mu izrekel voščilo za rojstni dan. Štafeto so lahko nosili mladi, ki so se izkazali pri učenju, družbeno-političnem delovanju ali kot dobri športniki. To je bila velika čast, še posebej za tistega, ki je predal štafeto Titu. Predajo štafete so spremljali skoraj vsi preko televizijskih sprejemnikov. Štafeta mladosti je potekala kar 42 let zapored.

Na ta dan so bili mladi iz vrst pionirjev sprejeti v ZSMJ, kar so spremljale glasbene in športne prireditve. Vse je potekalo pod sloganom bratstva in enotnosti, ki je povezoval različne narodnosti znotraj Jugoslavije.

1948: prvič s Triglava

Leto 1948 je zaznamoval Titov “ne” Stalinu in gradnja tovarne Litostroj, kar je bilo omenjeno v Titovi čestitki. Glavnih štafet je bilo tistega leta 14, med drugimi tudi štafeta bolgarske mladine iz Sofije. 150.000 nosilcev je preteklo 43.011 kilometrov.

Titovo štafeto so sicer prenašali že od leta 1945, prva gorska pa naj bi proti Beogradu krenila prav z vrha Triglava leta 1948," pove Jože Stražišar, Radovanov nekdanji sodelavec v tovarni Salonit Anhovo in obenem velik ljubitelj gora.

"Tedaj je bila na Triglavu še meja z Italijo. Spomnim se, da so imeli na spodnji planinski postojanki zelo strog režim, saj so graničarji s patruljami pregledovali obmejni pas. Tistim, ki smo veliko hodili v hribe, so v planinsko izkaznico odtisnili poseben žig, s katerim smo smeli iti v ta obmejni pas. Sicer ne bi smeli vstopiti vanj,” ]e Radovan ob našem obisku z mislimi segel 67 let v zgodovino. Tega slavnostnega dogodka se je udeležilo več članov različnih alpinističnih odsekov. “Jaz sem bil tedaj pripravnik alpinističnega odseka Ljubljana," je dodal.
Podrobnosti in okoliščin te Titove štafete se Radovan Požar ne spomni, zato smo odgovore našli v zapisu Uroša Župančiča, ki je v Planinskem vestniku, glasilu Planinske zveze Slovenije, leta 1948 napisal: “Maršalu Titu smo ponesli čestitke in zaobljube z vrha Triglava - simbola OF. Že zgodaj 20. maja smo šli na pot. Med nami so bili najboljši jeseniški alpinisti in alpski smučarji. Ko smo jo ubirali skozi Kot proti Staničevi koči, ni manjkalo dobre volje in navdušenja. Popoldan tistega dne se je Triglav zavil v megle in vetrovi so prinesli z juga in severa snežinke. Slabo smo spali na Kredarici to noč, prisluškovali smo vetrovom, ki so se od časa do časa okrepili v vihar in tulili okoli voglov. Daleč pred zoro je bilo že vse na nogah. V mraku smo pričeli težko in poledenelo pot proti Malemu Triglavu. A že pred zoro smo stali praznično nastrojeni na temenu Triglava. Okrajni sekretar jeseniškega okraja, tov. Volč je spregovoril nekaj pomembnih besedi, številne raznobarvne rakete so švigale v zrak, tov. Župančič je prebral spominsko listino, ki so jo to leto poslali fizkulturni kadri in delavci Slovenije za vezilo maršalu Titu. Listino so namestili v štafetno palico in že jo je prevzel starosta slovenskih alpinistov, Jože Čop, ki je v navezi z Dolfom Kramžarjem z mladostnimi koraki odhitel nizdol proti Malemu Triglavu. Tam so se nosilci izmenjali in na Kredarici so že čakali naši najboljši alpski smučarji, ki so drzno oddrsali po triglavskih snegovih v dolino proti Krmi. Spodaj so predali štafetno palico mlajšim prvakom."

Fotografij iz tistega časa Radovan nima. “Tedaj niti za kruh nismo imeli, zato je bila naša alpinistična oprema uborna, a spominjam se, da sem pa že imel capin ter dereze,” nam je povedal.

Četudi smo bili takrat v drugi polovici maja, na vrhu Triglava ni bilo nikjer videti Aljaževega stolpa, ker je bilo vse pod snegom. Le ena špica je štrlela ven in na njej zvezda. To je bila špica Aljaževega stolpa," je ilustriral in dodal, da je bil sneg trd in zbit.

Vsako soboto v gorah

Da je do tovrstne gorske štafete prišlo, se je razlogov spomnil Jože Stražišar. “Nekdanji predvojni alpinist Joža Čop je bil zelo znan in njega so izbrali, da bo predal štafeto Titu v Beogradu, zato je bilo samoumevno, da štafeta začne pot na Triglavu in jo nato sklene v Beogradu,” je dejal.

Radovan, za prijatelje in družino Radko, večkrat med pogovorom skromno pripomni, da on ni nosil štafete, a da je bil del skupine, ki je to izpeljala. “Ponosni smo bili, da smo leta 1948 s Titovo štafeto krenili prav s Triglava v naših hribih. Spomnim se, da smo tedaj med študijem veliko časa preživeli v univerzitetni knjižnici, ker je bilo zakurjeno in toplo. V ponedeljek se nismo vprašali, 'ali si bil v hribih', ampak samo 'kje si bil'. Logično je bilo, da smo ob sobotah šli v hribe. To je bila edina oblika športnega udejstvovanja za nas,” je poudaril.

Alpinistična družina

Svojo predanost alpinizmu, ki so jo sprva gojili med prijatelji v času študija, je nato Radovan prenesel še na ženo Ido, otroka Marka in Miloša, slednja pa na svoji družini. “Žena mi je večkrat priznala, da če ne bi spoznala mene, ne bi nikoli uvidela lepot naših gora in narave in nikoli ne bi znala smučati. Vlekel sem jo v hribe tudi zaradi turnih smuk. Bila mi je izredno hvaležna in verjamem, da so naju hribi in gore še dodatno povezali,” je povedal. Veliko dogodkov je bilo v njunem življenju povezanih z gorami. Tudi poročila sta se leta 1959 v Trenti, kjer sta leta 2009 z razširjeno družino praznovala 50. obletnico poroke. Obenem pa ni bil edini iz njihove družine, ki je vsak konec tedna preživel v visokogorju, saj je z Radovanom v gore zahajal tudi njegov brat Miloš. Tudi on naj bi bil 21. maja 1948 del skupine, ki je začela prvo gorsko Titovo štafeto na Triglavu.

Preživel je nesrečo na Jalovcu

Radovan Požar svojo naklonjenost slovenskemu planinarjenju dokazuje tudi s tem, da v svoji domači knjižnici hrani vse Številke mesečnika Planinski vestnik, ki so izšle med leti 1909 in 1986.

Njegova življenjska zgodba pa prinaša še eno gorsko izkušnjo. 28. maja 1950 se je v vzhodni steni Jalovca v Hornovi smeri pripetila največja nesreča do tedaj. Neurju so klonili trije alpinisti, Radovan pa je premagal utrujenost in mraz ter preživel. “Zaradi njegove volje je bil ostal,” je bil kratek in jedrnat njegov dolgoletni prijatelj Jože Stražišar. Vse življenje je bil tudi aktiven lovec, pri delu pa mu je pomagal brak jazbečar Boro. Je tudi častni član Lovske družine Anhovo.

ANA CUKIJATI 

Oznake: PV, ZGO
eXTReMe Tracker