Mariborski večernik Jutra: Predavanje člana himalajske ekspedicije Petra Aschenbrennerja v »Unionu«.
Ogromno himalajsko pogorje v Aziji, kjer je najvišji vrh sveta Mount Everest, visok 8.840 m, je bilo že pred vojno in po vojni torišče raziskovalcev vsega sveta, ki so hoteli dognati vse skrivnosti tega mogočnega gorstva. Nešteto ekspedicij se je že podalo na Himalajo, da premagajo vse težave in nevarnosti in odkrijejo svetu tajne najvišjih vrhov. Prav tako veliko pa je število žrtev, ki so morale kloniti pred snežnimi viharji in meteži, pred mrazom in še drugimi zaprekami, ki onemogočajo osvojitev in raziskavanje Himalaje.
Že leta 1895. se je podala v himalajsko Pogorje angleška ekspedicija, ki jo je vodil neki Mummery, eden najznamenitejših angleških planincev in raziskovalcev. Ekspedicija pa ni dosegla cilja, ker so bile priprave za tako naporno pot očitno pomanjkljive. Mummery se ni vrnil še do danes je njegovo in njegovih spremljevalcev izginotje ostalo nepojasnjeno.
37 let pozneje, leta 1932., se je podala na raziskovanja Himalaje, predvsem pa 8.120 m visokega Nanga Parbata, ki leži 1.500 km zahodno od Mount Evrersta , nova ekspedicija, ki so jo tvorili nemški in angleški alpinisti, vodil pa jo je monakovski planinec Wiily Merkel. Pri tej skupini pa so se svoji nalogi izneverili domačini nosači, in je bil to vzrok, da tudi ta odprava ni dosegla zaželjenega uspeha. Kljub temu neuspehu vodja Merkl ni izgubil upanja. Že leta 1934. se je osnovala nova ekspedicija. Merkl je zbral okoli sebe same izkušene ljudi, bili so to: dr. Willy Welzenbach, Alfred Drexel, Peter Achenbrenner, Fritz Bechtold, Peter Mühlritter, Ulrich Wieland in Ervin Schneider. Tem so se pridružili še topograf dr. Finsterwalder in zemljepisec dr. Raechl. Ta odprava si je zadala nalogo raziskati skalovito pogorje Nange Parbata.
O doživljajih in uspehih te ekspedicije je pretekli četrtek predaval v Mariboru njen član Peter Aschenbrenner, ki je poleg Schneiderja edini ostal živ. Predavanje je vzbudilo, kakor po vseh drugih evropskih mestih, tudi v Mariboru ogromno zanimanje, to pa še tembolj, ker so taka predavanja v našem obdravskem mestu prava redkost. Obširno unionsko dvorano so poslušalci napolnili do zadnjega kotička. Posebno številno so bili navzoči domači alpinisti, ki so prihiteli tudi iz bližnjih mest Ptuja, Celja itd. Simpatičnega predavatelja je uvodoma predstavil občinstvu predsednik Zimsko-sport ne sekcije SPD g. dr. Rosina. Nato je predavatelj na podlagi krasnih diapozitivov pričaral pred poslušalce vso pot, težave in uspehe ekspedicije, ki je doživela tako žalosten konec. Le kdor je slišal predavanje in videl slike, si more ustvariti podobo vseh težav in bridkosti, ki so jih morali pretrpeti pogumni raziskovalci. Že početkoma vzpona na Nango Parbat je zbolel član ekspedicije Drexler in kmalu nato tudi umrl. Ta primer pa ni oplašil preostalih. Na čelu ekspedicije je bil vedno sam Merkel. V urah odpočitka so postavili šotore, in to v višinah 7.600 m. Od tu so prodirali dalje proti vrhu brez šotorne opreme. Že je kazalo, da bo ekspedicija uspela kljub ogromnim viharjem in snežnim metežem. Prav na višini 7.900 m pa je bil pričetek velike tragedije, ki nima primera v vsej zgodovini planinstva in raziskavanja.
Nekega dne je nepopisen orkan zavel z veliko silo in z nepopisnim mrazom v tej višini. Raziskovalca Aschenbrenner in Schneider sta se utegnila pravočasno rešiti v nižje ležeče taborišče. Merkel, Welzenbach, Wieland in drugi pa taborišča niso dosegli in so morali ostati približno v višini 7.500 m. Moči planincev so bile pri kraju, vsak korak na teh višavah je bil zvezan z velikimi telesnimi in duševnimi napori. Vsak dih je bil bolečina, kajti orkan je izpred ust odnašal že itak majhne in sila razredčene količine kisika, ki je neobhodno potreben za dihanje. Kaj pa se je dogodilo in kako trpljenje so morali prenašati ostali člani ekspedicije, še ni docela pojasnjeno. V sitnem mrazu 50 stopinj C pod ničlo so jim odmrle roke in noge in v silnih mukali so hrabri raziskovalci položili svoja življenja na oltar planinstva in znanstvenega raziskavanja.
Tak je bil konec himalajske odprave leta 1934. Kljub vsemu temu pa človeški duh ne klone in že danes se vrše priprave za ekspedicijo, ki bo l. 1936. znova naskočila Himalajo, oziroma njegove najvišje vrhove. Vsaka nova človeška dognanja in pridobitve so zahtevale svoje žrtve, tako tudi ponosni himalajski vrhovi, na katere doslej še ni stopila človeška noga.
Po predavanju, ki se je vsem navzočim vtisnilo globoko v spomin, je Peter Aschenbrenner v družbi naših planincev pripovedoval še marsikaj zanimivega iz svojega življenja. Dejal je tudi, da bo letošnje poletje »naskočil« pri nas Julijske Alpe, da tako spozna lepote in krasote naše domovine.
Mariborski večernik Jutra, 2. marec 1935