Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Turnc in alpinizem

 SLOVENSKI NAROD  18.05.1935

dLib.si

sobota, 18. maj 1935, ob 20:12, Boris Štupar, ogledov: 772

Slovenski narod: Ljubljana. 18. maja.
Turnc nad Vikerčami je postal zadnje čase priljubljena izletna točka.

Kdor je šel dvakrat po Pogačnikovi poti na Grmado, mu je Turnc že samoobsebi umevna tura, smatra se že za velealpinista. To zmotno mišljenje bi niti ne bilo toliko graje vredno, če bi ne zahtevalo na Turncu v kratkem že dveh žrtev, več pa tudi po višjih gorah. Pomilovati moramo nesrečne žrtve in njih družine, saj jim kot posameznikom ne moremo ničesar očitati, če gledamo, kako se pomikajo kar cele trume izletnikov proti Turncu, da, v poletni sezoni celo proti Triglavski steni. Kdor je enkrat preplezal Triglavsko steno, čeprav najlažjo smer in čeprav na vrvi kot čisto pasiven objekt, ta se smatra za kvalificiranega alpinista — plezalca. Želja da bi veljal za izkušenega in poznanega plezalca, žene mnoge čez Triglavsko steno, čeprav nimajo sami prav nič zaslug na uspehu ture, čeprav ne pridejo v teku ture iz smrtnega strahu, viseč stalno na potrpežljivi vrvi, ki je na drugem koncu v zanesljivih rokah, dostikrat pa — tudi ne. To mišljenje in stremljenje, ki je postalo skoraj bi rekli, nekaka modna psihoza, je razširjeno v naših širokih izletniških krogih. Žrtev tega stremljenja pa so oni ponesrečenci, katerim ne moremo osebno ničesar očitati, saj se ne zavedajo svoje zmote, ker dela prav tako na stotine, na tisoče drugih. Na žalost so take žrtve navadno najboljši med njimi.

Alpinizem ni modni sport, ni atrakcija, ni poprišče za senzacije in rekorde, ampak je stvar prepričanja, stvar čuvstvovanja, ugotovljenega na osnovi globokih doživetij. Do teh doživetij hkrati z alpinistično telesno izurjenostjo in spretnostjo ne pridemo takoj po nedelji po zmagi nad Turncem, ali nad Triglavsko steno, temveč po dolgih letih turistike in težkih preizkušenj z neznanimi elementi gorske prirode. Alpinist ni oni, ki je v naglici in v stremljenju za rekordom premagal eno ali več sten zaporedoma. Pravi alpinist se bo takemu rekorderju pomilovalno nasmehnil in mu kar v naprej odrekel kvalifikacijo alpinista. Planinec, ki hoče postati resen alpinist, začne z lahkimi izleti in turami ter polagoma, brez pretiravanja stopnjuje iz izpopolnjuje svojo tehniko in alpinistično čuvstvovanje. Brez alpinističnega čuvstvovanja in etike ni alpinizma, kakor ga ni brez alpinistične tehnike. Šele človeka, ki si je z večletnim letovanjem po gorah razvil čuvstvo prirode in dosegel neko stopnjo v tehniki, lahko imenujemo alpinista. Kaj je treba ukreniti, da se zajezi ta modna manija, da se preprečijo nove žrtve? Ali naj popravimo prirodo, ali naj razstrelimo stene ali pa naj postavimo žandar je pod nje? To bi bil prav tak nesmisel in greh proti prirodi, kakor če bi na turne in čez stene napeljali dvigala in vzpenjače. Prirode ne bo korigiral človek. Na ljudi se spravimo, poučimo jih, povejmo, kaj je alpinizem, kako naj delajo, da postanejo alpinisti in kaj ne smejo.

Naš klub je prav zaradi vedno pogostejših nesreč vpeljal preteklo zimo alpinistično šolo, za katero je pokazala javnost izredno zanimanje. S predavanji in praktičnim poukom v tehniki bomo odslej skušali vsako leto gotovo število mladih planincev pripeljati na sistematično pot in delo pravega alpinizma. Alpinizem je velike vrednosti za narod, da ga prav gojimo. Pustolovstvo in šarlatanstvo v gorah je pa škodljivo narodu in škoduje tudi našim lepim goram.. Podpisani klub smatra kot zastopnik radikalnejše smeri našega alpinizma za svojo dolžnost, da apelira na vso trezno in uvidevno javnost, zlasti pa na vse alpiniste, da z vsemi sredstvi nastopijo proti takemu nepravilnemu pojmovanju in gojenja planinstva in alpinistike, poučujejo in odvračajo ljudi od naivnega ogrožanja lastne varnosti in zlorabljanja naših gora. Škoda je naših mladih sil za take žrtve; naše gore naj bodo vir novih, svežih sil in idej, ne pa njihova — grobnica.

Odbor Turistovskega kluba Skala

Slovenski narod, 18. maj 1935

eXTReMe Tracker